Psihopat - Simptomi, vzroki in zdravljenje
Kako prepoznamo psihopatsko osebnostno motnjo?
Pogostnost in dejavniki tveganja
· Pogostnost
· Dejavniki tveganja
· Biološka ranljivost – genetske značilnosti
· Biološka ranljivost – nevrobiološki značilnosti
· Psihološka ranljivost – družinske okoliščine
· Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne značilnosti
· Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji
· Šibek nadzor nad impulz
· Okrnjen moralni razvoj (superego)
· Paranoidnost in omnipotentni nadzor
Kako prepoznamo psihopatsko osebnostno motnjo?
Kdaj se začne
Ta motnja se začne že v otroštvu, pozornost pa je še posebno potrebna, če pri otroku opazimo:
· da nima čuta za trpljenje drugih,
· da se tudi po neustreznem ravnanju ne obnaša kot krivec in ne pokaže obžalovanja,
· da kazen ne spremeni njegovega vedenja,
· da je sebičen, da ničesar ni pripravljen deliti,
· da patološko laže,
· da je preračunljiv in si pogosto prizadeva preslepiti druge.
Zelo značilna kazalnika sta tudi mučenje živali/vrstnikov ter vandalizem (podtikanje požarov, različne oblike kriminalnih dejanj).
Simptomi
Najznačilnejše lastnosti antisocialnih psihopatov:
· neustrašnost,
· navidezna očarljivost,
· izrazit občutek lastne vrednosti,
· nagnjenost k dolgočasju in iskanju vedno novih dražljajev,
· patološko laganje,
· manipulativnost in prevarantstvo,
· nezmožnost prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja,
· odsotnost krivde in obžalovanja,
· plitvo čustvovanje,
· pomanjkanje empatije,
· šibek nadzor nad impulzi in vedenjem,
· parazitiranje,
· promiskuitetnost,
· številne kratkotrajne partnerske zveze,
· odsotnost dolgoročnih življenjskih ciljev,
· zgodnje vedenjske težave (pred trinajstim letom starosti),
· mladostniško prestopništvo (kriminalna dejavnost med trinajstim in osemnajstim letom),
· preklicani pogojni odpusti iz ustanov,
· kriminalna raznolikost.
Pridružene motnje
Ta motnja je povezana z drugimi osebnostnimi motnjami, še najpogosteje z antisocialno osebnostno motnjo, pa tudi z narcistično in bordeline osebnostno motnjo ter z zlorabo drog.
Že v otroštvu se ob ADHD-motnji (pogosteje kot sicer) pojavljajo vedenjske motnje, ki veljajo za predhodnice psihopatske motnje.
Podobne motnje
Tej motnji sta najbolj podobni antisocialna osebnostna motnja in sociopatija.
Podobnosti med sociopatijo in psihopatsko osebnostno motnjo
Razlike med sociopatijo in psihopatsko osebnostno motnjo
Nekateri raziskovalci menijo, da je psihopatska motnja zgolj skrajna oblika narcistične osebnostne motnje, saj sta si podobni po določenih kazalnikih. Toda med njima obstajajo tudi razlike.
Podobnosti med narcistično in psihopatsko osebnostno motnjo
Razlike med narcistično in psihopatsko osebnostno motnjo
Pogostnost in dejavniki tveganja
Pogostnost
Psihopatska osebnostna motnja se pojavlja pri 2 do 3 odstotkih moških in pri 1 odstotku žensk.
Statistika pravi, da je na svetu od 70 do 80 milijonov, v Sloveniji pa vsaj 20 tisoč psihopatov.
Dejavniki tveganja
Dejavniki tveganja za razvoj psihopatske osebnostne motnje so naslednji:
· prirojena zmanjšana dejavnost limbičnega sistema,
· vedenjske motnje v otroštvu,
· bližnji sorodniki s psihopatsko osebnostno motnjo,
· zapleti pri porodu, ki povzročijo nekatere možganske disfunkcije,
· nasilje, sadistično ravnanje, zlorabe v družini,
· dolgotrajna ločitev od staršev, zavrnitev ali odsotnost čustvenega stika s starši,
· hujši travmatični dogodki v otroštvu,
· zloraba opojnih snovi pri starših,
· zavračajoč stil navezanosti,
· moški spol.
Vzroki in sprožilci
Vzrok za to motnjo ni znan, čeprav številni strokovnjaki verjamejo, da utegnejo pri tem sodelovati tako genetski, biološki in tudi okoljski dejavniki. Nekateri ljudje so sicer genetsko bolj nagnjeni k razvoju te motnje, vendar to postane pomemben dejavnik le v primeru, da so izpostavljeni življenjskim razmeram, kot so zlorabe v otroštvu, zanemarjanje, zapustitev, druženje z vrstniki, ki se vedejo antisocialno, življenje s staršem, ki je antisocialen ali alkoholik. Tudi pri ljudeh z organskimi in mehanskimi poškodbami možganov obstaja večja verjetnost za razvoj te motnje.
Pri pravem psihopatu igrajo pomembno vlogo genetski dejavniki in predispozicije, na katere nimamo prav nikakršnega vpliva. Vsak človek se rodi z določenim temperamentom, z nekakšno biološko predispozicijo, na osnovi katere se v procesu socializacije in vzgoje oblikuje osebnostna struktura. Biološke značilnosti delovanja osrednjega živčnega sistema so pri psihopatih zelo drugačne kot pri povprečnih ljudeh. Najpomembnejša genetska predispozicija je odsotnost strahu (manjša vzdražljivost amigdale - centra za strah), ki sama po sebi še ne pomeni nujno psihopatije.
Biološka ranljivost – genetske značilnosti
Psihopatska osebnostna motnja se pogosteje pojavi pri ljudeh, ki imajo psihopatske biološke starše – tudi če so bili posvojeni. Skoraj pri vseh se psihopatske značilnosti pokažejo že v zgodnjem otroštvu, in sicer v obliki različnih vedenjskih motenj (mučenje živali in/ali vrstnikov, vandalizem, kronično laganje, manipulativnost, prestopništvo …).
Posvojitvene raziskave, opravljene na dvojčkih, kažejo, da imajo ljudje z antisocialnimi tendencami drugačne predispozicije za agresivnost kot prosocialno usmerjeni ljudje. Interpretacijo genetskih predispozicij zelo oteži dejstvo, da sta narava in vzgoja povezani, saj okolje omogoča izraznost genov, temperament pa vpliva na odzivanje staršev.
Biološka ranljivost – nevrobiološki dejavniki
Možgani psihopatov se strukturno skorajda v ničemer ne razlikujejo pomembno od možganov zdravih ljudi. Čeprav utegnejo nekatere poškodbe možganov, zlasti čelnega režnja, zapustiti posledice (spremenjena osebnost, impulzivno vedenje …), posledično pa tudi antisocialno vedenje, temu fenomenu pravimo psevdopsihopatija. Četudi obstajajo nekatere povezave med ljudmi s specifičnimi poškodbami možganov in psihopatijo, za zdaj ne moremo govoriti o strukturni drugačnosti možganov psihopatov v primerjavi z drugimi ljudmi. Za primer si lahko predstavljamo razliko med osebo, ki ima zaradi možganske poškodbe povečan agresiven odziv, vendar gre v primerjavi s psihopatom za posledico zmanjšane frustracijske tolerance in ne za zavestno iskanje konflikta.
Najznačilnejša posebnost je neodzivnost limbičnega sistema, ki je v primeru primarnih psihopatov ob čustvenih dražljajih (zlasti negativnih, kot so strah, sram, gnus, krivda …) manj aktiven/neaktiven. S skeniranjem možganov so pri psihopatih odkrili manj sive možganovine v nekaterih predelih limbičnega sistema, zlasti v jedru amigdale, ki je odgovorna za razumevanje čustvenih odzivov, učenje in spomin ter za tvorjenje izkušenj. Volumen sive možganovine je pri psihopatih do 20 odstotkov manjši. Najverjetnejše posledice so:
· neustrašnost (odsotnost strahu): v amigdali se prožita strah in anksioznost,
· nezmožnost učenja na napakah: manjša aktivnost limbičnega sistema ne omogoča oblikovanja izkušenj,
· čustvena praznina in plitvost čustvenih odzivov: zaradi zmanjšanega odzivanja limbičnega sistema težje zaznajo in prepoznajo znake negativnih čustev (gnus, sram, krivda, žalost …) in tudi nekaterih pozitivnih čustev (ljubezen, veselje …) v kontekstih, ki jih doživlja normalen človek,
· odsotnost empatije oziroma slehernega čustvenega odzivanja in doživljanja drugega: to še posebno omejuje slabše prepoznavanje ter odsotnost odzivanja na žalostno/prestrašeno obrazno mimiko, saj pri ljudeh s to motnjo nista dovolj razvita,
· nezmožnost navezovanja: drugi ljudje v psihopatu ne vzbudijo čustvenega odziva: psihopat jih zaznava le kot objekte, namenjene zadovoljevanju lastnih potreb.
Pri polnem spektru psihopatije so opazne tudi posebnosti v delovanju območij čelnega režnja (prefrontalni korteks), odgovornih za procesiranje informacij, potrebnih za moralno odločanje, za različne deficite pri čustvenem predelovanju in za obvladovanje impulzivnosti. Zaradi teh posebnosti so že pri majhnih otrocih okrnjene osnovne funkcije za pridobivanje prosocialnih izkušenj, zato se lahko pozneje razvijejo v psihopate.
Raziskave so opozorile na nenormalno cerebralno laterizacijo besednih dražljajev v desni možganski hemisferi, zlasti pri procesiranju abstraktnih besed, kar naj bi bil razlog za nezmožnost prepoznavanje globljih jezikovnih semantičnih pomenov.
Raziskave so pokazale tudi razlike v delovanju možganov med zločinskimi in nezločinskimi psihopat.
Pri vseh osebah z izrazitimi psihopatskimi potezami (zločinski in nezločinski psihopati) se možganski centri za nagrajevanje močneje aktivirajo kot pri ljudeh brez psihopatskih lastnosti. To se zgodi celo že pri samem pričakovanju nagrade.
Pač pa se oba tipa psihopatov med seboj razlikujeta po delovanju povezave med nagrajevanim sistemom in tistimi centri v srednjem delu čelnega režnja možganov, ki so odgovorni za nadziranje in prilagajanje obnašanja, nadziranje impulzov ter za samonadzor. Pri zločinskih psihopatih je komunikacija med tema centroma opazno šibkejša.
Psihološka ranljivost – družinske okoliščine
V nasprotju s sociopati, katerih otroštvo praviloma zaznamujejo kaotično družinsko življenje (hude zlorabe, nasilje, pomanjkanje starševske pozornosti in vzgoje, čustveno ne-varna navezanost, neustrezni medosebni odnosi, revščina, razbita družina, starši, ki se sami vedejo disocialno in/ali zlorabljajo opojne snovi …), lahko psihopati izhajajo iz na videz povsem urejenih družin.
Vzgoja otrok s takšno vrojeno predispozicijo je izrazito zahtevna. Zaradi neustrašnosti (odsotnost strahu) kazni pri takih otrocih nimajo prav nobenega pozitivnega učinka, lahko pa prinesejo pomembne negativne posledice.
Položaj je še hujši, kadar ima vsaj eden od staršev sorodno predispozicijo, zaradi česar tak otrok odrašča v izrazito neugodnem okolju, ki je navadno hladno, zavračajoče in brez čustvene bližine, pogosto pa tudi nasilno ali celo sadistično. To pa je ugodno gojišče za razvoj vseh predispozicij, iz katerih se v odrasli dobi oblikuje antisocialna psihopatska osebnost.
Težje vzgojljivi otroci potrebujejo specifične vzgojne prijeme, socializacija pa steče v pravo smer le pod pogojem, da sta v čustveno toplem okolju poglavitna motivacija pri vzgoji ponos in spoštovanje ob realno in konsistentno postavljenih mejah. Žal tudi zelo ugodno okolje ne zagotavlja vedno, da se otrok ne bo oblikoval v antisocialnega psihopata. vseeno pa je verjetnost, da se bo oblikoval v prosocialnega psihopata, v ugodnem družinskem ozračju precej večja.
Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne značilnosti
Tvegane osebnostne značilnosti so naslednje: visoka stopnja agresivnosti, navidezna očarljivost, vzvišenost in arogantnost, manipulativnost in lažnivost, odsotnost obžalovanja, sramu in krivde, tvegano vedenje, ki kaže na odsotnost strahu, promiskuitetnost v odnosih in spolnosti.
Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji
Dejavniki tveganja za razvoj te motnje so travmatične okoliščine in zlorabe v otroštvu, dolgotrajna/trajna izguba odnosa s starši ter antisocialno vedenje bližnjih so.
Psihodinamska razlaga
Šibek nadzor nad impulzi
Ena od značilnih lastnosti psihopatske osebnostne strukture je šibek nadzor nad impulzi (nizka frustracijska toleranca), ki je povezan z deficitarnostjo ustreznih nadzornih mehanizmov, celo najosnovnejših.
Vedenje večine ljudi usmerjajo in uravnavajo občutki, kot so strah, tesnoba, sram in krivda, različni obrambni mehanizmi, pa tudi identifikacija z normalnim in kognitivni nadzor. Psihopatovega vedenja pa zaradi posebnosti delovanja limbičnega sistema ne omejujeta strah in tesnoba, zato jim negativna posledica ne omogoča oblikovanja izkušnje, da je določeno vedenje neprijetno ali nevarno tudi zanje.
Pozitivna in negativna čustva, ki se nam porajajo v stikih z drugimi ljudmi, so kanal, prek katerega se v našem notranjem svetu ustvarijo predstave o ljudeh, te pa nam omogočijo, da se nanje navežemo. Naše ravnanje v medosebnih odnosih usmerja in omejuje tudi navezanost, torej pozitivni občutki do drugih (naklonjenost, ljubezen, spoštovanje …). Če so nam drugi čustveno pomembni, se nam takrat, ko bi jim zadovoljitev naših potreb in želja povzročila bolečino/škodo, kot odziv na bolečino, ki bi jim jo povzročili s svojim ravnanjem, vzbudijo občutki krivde in sramu. Zato večina ljudi tako vedenje v določeni meri inhibira.
Zelo plitvo in šibko čustvovanje psihopatom onemogoča ustvarjanje odnosov čustvene navezanosti, zaradi česar ne čutijo obžalovanja za povzročeno bolečino/škodo. Ker se skozi izkrivljen osebnostni razvoj nikoli ne naučijo zaupati drugim in jih ceniti, ostanejo zgolj »uporabniki«, saj odnose uporabljajo le za pridobivanje koristi. Ljudje so zamenljivi in uporabni samo toliko časa, dokler prinašajo koristi, pozneje pa jih preprosto zavržejo.
Šibek nadzor nad impulzi se pri psihopatih kaže tudi s tem, da svojih občutkov ne izražajo ali ubesedujejo, ampak jih predvsem odigravajo (acting out). Ker so njihovi občutki predvsem negativni in agresivni, se kažejo zlasti v obliki brezobzirnosti in rušilnosti. Agresivnost torej obrnejo navzven in skušajo brezobzirno odstraniti/uničiti osebe in objekte, ki v njih vzbudijo neprijetne občutke, še preden ti dosežejo zavedanje.
Primer: do nekdanjih intimnih partnerjev, ki so se jih naveličali, čutijo predvsem odpor; ukvarjanje z njimi jim je nadležno in povzroča razdraženost. Zato z njimi pretrgajo vse stike, če to ni možno, pa jih brezobzirno napadajo, včasih celo uničijo – zgolj zato, da si zagotovijo mir pred njimi.
Enako težko odlagajo zadovoljevanje svojih spolnih impulzov. Ko nastopijo, zahtevajo takojšnjo zadovoljitev. Posledično so promiskuitetni, saj je vsaka razpoložljiva oseba ustrezna za zadovoljitev trenutne spolne sle – če ne gre drugače, tudi s posilstvom.
Okrnjen moralni razvoj (superego)
V odnosu z odraslimi osebami, na katere se navežemo, v normalnem osebnostnem razvoju tudi ponotranjimo in asimiliramo medosebne vrednote, pravila in omejitve, ki tako postanejo naše, del našega notranjega sveta. Tako zgradimo notranji moralni kompas, ki razlikuje med tem, kaj je prav in tem, kaj je narobe, celo med prefinjenimi odtenki. V nasprotju s psihotično osebo ali z osebo, ki je močno zaostala v intelektualnem razvoju, psihopat razumsko zelo dobro razlikuje med prav in narobe. Ker pa skorajda ne čustvuje in ni navezan na nikogar, se mu ne zdi narobe, če drugemu povzroči bolečino/škodo, zlasti če mu človek stoji na poti pri zadovoljevanju lastnih potreb. Svoje potrebe in želje vedno postavlja na prvo mesto, njegova najvišja vrednota je on sam.
Če imajo osebe s šibkim nadzorom nad impulzi prosocialne vrednote, utegnejo pozneje svoje vedenje prepoznati kot neustrezno, čutiti krivdo za povzročeno škodo, se opravičiti in skušati popraviti posledice. Za ljudi s psihopatsko osebnostjo pa je antisocialno vedenje popolnoma sprejemljivo (egosintono), saj med osebnostnim razvojem niso funkcionalno asimilirali družbenih pravil in norm (torej niso zgradili moralnosti), zaradi česar ne občutijo obžalovanja. Šele nadiranje impulzov in toleriranje frustracije namreč omogočata funkcionalno izražanje moralnih standardov in spoštovanje pravic drugih.
Ker vedenje psihopatov uravnava predvsem kognitivni nadzor, lahko – prosti strahu, krivde in sramu – svoje vedenje brez notranjih omejitev, s katerimi se srečuje večina, usmerjajo k egocentričnim ciljem. Zato brez pomisleka goljufajo, manipulirajo in lažejo, obenem pa, ker jih ni strah, povsem mirno ocenjujejo okoliščine ter uravnavajo svoje ravnanje celo v objektivno tveganih ali nevarnih razmerah. To, da pri tem utegnejo spraviti v nevarnost sebe ali druge, jih ne zanima. Še več, poleg jeze je pri psihopatu eno od glavnih čustev zavist. Če že ne more imeti dobrih lastnosti, lahko vsaj razvrednoti ljudi, ki jih prepoznava kot dobre: z žaljenjem, škodovanjem ali celo z uničenjem.
Paranoidnost in omnipotentni nadzor
Ker psihopati ne zmorejo zgraditi odnosov ter se navezati in povezati z drugimi in ker so polni agresivnosti, je razumljivo, da svoje agresivne občutke projicirajo na druge, zato nikomur ne zaupajo; njihova nezaupljivost se lahko stopnjuje do paranoidnosti. Zaradi tega je njihova odnosna obramba vsemogočen nadzor; nadzirati poskušajo vse in vsakogar. Potreba po prevladi in moči ima prednost pred vsemi drugimi cilji, saj jim omogoča vsaj minimalen občutek varnosti.
Kaj lahko naredimo sami?
Če opazimo, da smo v zasebnem ali poslovnem odnosu s psihopatsko osebnostjo, si lahko pomagamo z nasveti iz poglavja Kako se zaščitimo pred psihopatom? Osnovni nasvet je: Čim prej zapustite odnos s psihopatom.
Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?
Osebnostnih značilnosti, ne svojih in ne tujih, ni mogoče spreminjati s svetovanjem in samopomočjo, saj se te oblikujejo in spreminjajo samo v bližnjem odnosu. Patoloških osebnostnih lastnosti tudi ni mogoče spreminjati zgolj s sprejemanjem, z razumevanjem in naklonjenostjo, zato sami, brez strokovnega znanja, ne moremo pomagati ali spremeniti človeka s temi lastnostmi, zlasti pa nikogar, ki se noče ali ne namerava spremeniti.
Še posebnost: zlasti ljudje, ki se spoprijemajo z močno anksioznostjo ali občutki krivde in sramu, zaradi katerih zelo trpijo, si neredko želijo, da teh občutkov sploh ne bi čutili, da bi bili nanje imuni – podobno, kot so psihopati. Zlasti v začetnem obdobju psihoterapevtskega zdravljenja si nekateri zaradi hudega trpljenja sploh ne zmorejo predstavljati, da so lahko ti občutki manj intenzivni in ustrezni okoliščinam, zato jih želijo preprosto izključiti. Sčasoma se njihova intenzivnost seveda zmanjša do te mere, da nas varujejo podobno kot dober alarmni sistem ter nam kot nadzorni mehanizmi omogočajo uspešno uravnavanje medosebnih stikov in odnosov.
Kdaj in kam po strokovno pomoč?
Če pri sebi prepoznamo lastnosti, značilne za psihopatsko osebnostno motnjo, in če so za nas kakor koli moteče, zelo verjetno sploh ne gre za to motnjo. Za psihopatsko osebnost je namreč značilno prav to, da si človek ugaja in da verjame v svojo superiornost; z lastnostmi, ki so antisocialne, se celo ponaša. Ker gre za temeljne osebnostne lastnosti, jih bomo sami težko spreminjali, lahko pa nadziramo vedenje, ki izhaja iz teh impulzov. Če jih želimo trajno spremeniti, bo potreben dolgotrajen razvojno naravnan psihoterapevtski proces.
Za psihopatske osebe je značilno, da dobro prepoznavajo ter zlorabljajo zaupanje in naivnost, pa tudi odvisniške značilnosti drugih ljudi, zlasti odvisnost od odnosov. Še več, s temi lastnostmi znajo odlično manipulirati, zato si njihova žrtev pogosto ne more pomagati sama, saj ne zna/ne zmore zapustiti tako rušilnega odnosa. Če kljub trpljenju ali trudu ostajate ali se vračate v odnos s tako težavno osebo, četudi imate v bližini ljudi, na katere se lahko oprete, nujno poiščite strokovno pomoč.
Prva pot naj vodi k psihologu ali v skupino za pomoč žrtvam psihopatskih oseb, saj lahko že tovrstna podpora in vodenje pomagata izpeljati korake, ki so potrebni za zaključevanje problematičnega odnosa.
Če pa nasveti in podpora bližnjih, prijateljev ali psihologa niso dovolj, da bi se ustrezno zaščitili, je potrebna strokovna pomoč psihoterapevta, ob katerem boste korak za korakom preoblikovali lastnosti, zaradi katerih vztrajate v odnosu, ki vas uničuje.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza
Za antisocialno (disocialno) osebnostno motnjo je po DSM 5 značilnih sedem značajskih potez, od katerih mora posameznik za postavitev ustrezne diagnoze imeti vsaj tri:
· nezmožnost prilagajanja družbenim normam, zlasti vedenju v skladu z zakoni (ponavljanje prestopkov in kaznivih dejanj),
· goljufanje in zavajanje, ki se kaže kot nenehno laganje, uporaba lažnih imen ali prevar, s katerimi se oseba okoristi na tuj račun (gmotno, statusno …),
· impulzivnost in nezmožnost načrtovanja prihodnosti,
· razdražljivost in agresivnost, ki se kažeta v obliki ponavljanja hudih besednih/telesnih obračunov in napadov,
· odsotnost skrbi za lastno varnost in brezbrižnost do varnosti drugih,
· vztrajna neodgovornost, ki se kaže kot nekonsistenten odnos do dela in nespoštovanje finančnih obveznosti,
· odsotnost kesanja in obžalovanja, ki se kaže v obliki upravičevanja dejanj, ki prizadenejo druge.
Za potrditev diagnoze mora biti oseba stara najmanj osemnajst let, potreben je tudi podatek o tem, da se je motnja začela kazati še pred petnajstim letom in da ni nastopila samo med potekom shizofrene/manične epizode.
Za psihopatsko osebnostno motnjo, ki se po raziskavah psihologa Roberta D. Hareja razlikuje od antisocialne osebnostne motnje, sta značilni dve skupini lastnosti (dejavnika):
1. Psihopatija (čustvene in medosebne značilnosti):
· zgovornost in površinskost, navidezna očarljivost,
· egocentričnost in aroganca,
· pomanjkanje sočutja, občutkov krivde in obžalovanja,
· pomanjkanje empatije,
· čustvena plitvost,
· sleparstvo in manipulativnost, patološko laganje.
2. Antisocialnost (vedenjski in življenjski slog)
· vedenjske težave v otroštvu (pred trinajstim letom),
· antisocialno vedenje v odrasli dobi,
· impulzivnost,
· potreba po vznemirjenju,
· težave z nadziranjem vedenja,
· neodgovornost.
Zdravljenje
Psihopati se ne zavedajo, da potrebujejo pomoč, saj so v svojih predstavah popolni. Pomoč lahko poiščejo le zaradi psihosomatskih težav, vendar zgolj funkcionalno.
Nekatere posameznike z antisocialno osebnostno strukturo je mogoče spremeniti s pomočjo psihoterapije– sekundarne psihopate, sociopate in tiste, pri katerih je psihopatska osebnostna struktura na zrelejšem delu razpona, vendar pod določenimi pogoji in le v določeni meri. Prave antisocialne psihopate je nemogoče spremeniti, saj z njimi ni mogoče zgraditi odnosa navezanosti, ta pa je nujni temelj za pravo osebnostno rekonstrukcijo.
Toda psihopatsko osebnostno motnjo je mogoče v določeni meri preprečiti. Še posebno pomembno je, da obravnava težje socializabilnih otrok poteka ob ustrezni podpori staršev, saj je v večini primerov, pri katerih ne gre za pravo psihopatsko strukturo osebnosti, razvoj antisocialnih značilnosti mogoče preprečiti. Če je otrok, ki se rodi brez strahu (genetska predispozicija), deležen vzgoje v čustveno izrazito ugodnem okolju, se lahko usmeri v zelo tvegane, vendar družbeno koristne poklice (testni piloti, gorski reševalci, dirkači, vojaki, ki deaktivirajo eksplozivna sredstva …). To seveda nikakor ne pomeni, da je večina ljudi v teh poklicih psihopatov. Pomembno je, da te otroke vzgajamo izključno s pozitivnim podkrepljevanjem (izkazovanje in vzbujanje ponosa, pozitivne povratne informacije), saj kazni nanje nimajo korektivnega učinka. Zato je ključno, da starši težje vzgojljivih otrok poiščejo strokovno pomoč, podporo ali vsaj svetovanje, saj bodo tako lažje poiskali, izvajali in tudi vztrajali pri ustreznejših oblikah ravnanja s takim otrokom.
Za tiste, ki so se zapletli v odnos s psihopatsko osebnostjo, iz katerega ne zmorejo izstopiti, čeprav v njem trpijo ali so celo deležni zlorabljanja, sta lahko psihoterapevtova strokovna pomoč in opora ključni dejavnik za izhod iz te situacije, pa tudi za odpravljanje vzrokov, ki so pripeljali do vstopa v tako razmerje (denimo mazohistična osebnostna struktura), in za blažitev posledic zlorab (denimo akutna ali posttravmatska stresna motnja).
Če psihopat, s katerim ste v odnosu, grozi vam ali vašim otrokom ali če vas neposredno ogroža, ne odlašajte, ampak takoj pokličite pomoč: policijo ali katerega od telefonov za klice v stiski!
