Tvegane osebnostne značilnosti

Najbolj tvegane osebnostne značilnosti za izgorelost so:

 Labilna samopodoba

 

Stabilna pozitivna samopodoba ostane taka ne glede na zunanje okoliščine, medtem ko pri labilni samopodobi samovrednotenje niha v skladu z zunanjimi odzivi.

Če otrok vrednotenje po zunanjih potrditvah vgradi v svojo samopodobo, to lahko pripelje do njenega razcepa na »pristno notranjo podobo«, ki jo doživlja kot »prezahtevno in brez vrednosti«, ter »lažno zunanjo podobo«, ki je »vsemogočna in popolna«.

Za ohranjanje zunanje podobe (»pročelje«) potrebuje zunanja priznanja. Do pohvale skuša priti tako, da zadovoljuje potrebe drugih enako, kot si je zagotavljal ljubezen staršev.

Tako se torej oblikuje labilna samopodoba, odvisna od samovrednotenja po dosežkih. Kaže se kot občutek notranje prisile, kratkotrajno zadovoljstvo ob uspehu in sram ob neuspehu. Prilagoditvene veščine so slabe, raven samokritičnosti pa visoka. Nenehno je prisoten občutek starševskega neodobravanja, ki ga spremlja zamera do staršev.

Značilna je tudi visoka čustvena ranljivost, ki je povezana z negativnimi občutki do drugih, kajti visoka čustvena ranljivost pomeni tudi več bolečih izkušenj. Ker tak človek vse življenje nezavedno išče brezpogojno ljubezen, za katero je bil v otroštvu prikrajšan, je zagotovo pogosto razočaran.

Vidimo se take, kot so nas videli naši starši.

 

 Storilnostno samovrednotenje

Otrok tisto, zaradi česar je bil najpogosteje pohvaljen (sprejet) ali grajan (zavrnjen) kot oseba, ponotranji kot merilo svoje vrednosti.  V družinah, v katerih starši vzgajajo s pogojevano ljubeznijo in v katerih je delavnost merilo vrednosti, otroci pogosto dobijo pohvale in ljubezen predvsem za delovne dosežke, ob neuspehu pa so starši razočarani nad njimi in jih s kritiko razvrednotijo. 

Zato tak človek tudi sebe vrednoti na osnovi odzivov na svoje dosežke – oblikuje torej storilnostno pogojeno samovrednotenje, njegova samopodoba pa niha med idealiziranim zunanjim pročeljem in razvrednoteno pristno notranjo, odvisno od tega, ali je bil za svoje delovne rezultate deležen pohvale ali kritike. 

Labilno samopodobo, odvisno od storilnostnega samovrednotenja, skuša ohraniti idealizirano s prisilno delavnostjo, z deloholizmom, vendar utegne že najmanjša kritika izničiti še tako velik dosežek. Tudi odsotnost zunanje pohvale ali celo slehernega odziva lahko sproži tesnobo oziroma razvrednotenje samopodobe, ne glede na to, kako uspešno je bila opravljena naloga. Še več, ponotranjene prisile lahko celo izničijo zunanjo pohvalo. T

 esnoba se izraža v obliki depresivnih in anksioznih občutkov, psihosomatskih bolezni ali drugih simptomov. Take okoliščine utegnejo (nezavedno) soustvariti sami, saj ne postavljajo ustreznih meja (ne zmorejo reči ne, zavrniti dodatnega dela).  Tovrstno samovrednotenje se navzven kaže kot potreba po popolnosti in izjemnosti, izrazita občutljivost za kritiko, sram ob neuspehu ali pretirana ustrežljivost.

 Neustrezne meje

Otrok, ki je moral za naklonjenost staršev zadovoljevati njihove potrebe, ne more oblikovati jasnih in trdnih mej med sabo in drugimi. Zato tudi kot odrasli težko razlikuje med svojimi ter tujimi potrebami in občutki. Tako pogosto rečejo: »Drugi (nadrejeni, domači …) od mene pričakujejo, da bom poskrbel za vse.« Poleg tega težko prepoznavajo in postavljajo meje drugim in tudi samim sebi, kar se kaže kot deloholizem (ne prepoznajo meje svoje utrujenosti), perfekcionizem (ne sprejmejo možnosti, da lahko naredijo napako). S tem je povezan tudi pretiran občutek odgovornosti in krivde (prevzemajo odgovornost tudi takrat, ko so objektivno brez vpliva).  O sebi pravijo, da ne znajo reči ne. Opravičujejo se, da jih je strah jeze ali zavrnitve (»Ne želim se prepirati …«) – ali pa tako, da želijo ustreči drugemu, kar se navzven kaže kot ustrežljivost ali celo podredljivost. S tem sočasno (nezavedno) ohranjajo predstavo, da so vsemogočni, čeprav se želijo predvsem izogniti občutkom neustreznosti in nevrednosti.

Deloholizem in perfekcionizem izhajata iz občutka vsemogočnosti. To pomeni, da imamo občutek, da za nas ne veljajo nobene realne meje in da je naša moč ali sposobnost neomejena.

 

 (Pre)občutljivost na kritiko

(Pre)občutljivost na kritiko se kaže skozi stalno iskanje potrditve in perfekcionizem. Zdi se, kot da tem kandidatom za izgorelost pri vrednotenju sebe in drugih manjka ≫srednja vrednost≪ oziroma jo občutijo kot nezadostno. Samo če so oni ali njihovi izdelki izjemni, popolni (perfekcionizem!), se vidijo kot dovolj dobre, sicer pa se doživljajo kot ničvredne.

Celo predlog za izboljšanje doživijo kot osebni napad in razvrednotenje, ker za ohranjanje občutka lastne vrednosti potrebujejo nenehna priznanja. To pomeni, da izrazito samokritični ljudje v resnici ne zaupajo vase, saj svojo vrednost enačijo s svojimi dosežki, vsako napako in kritiko pa čutijo kot osebno razvrednotenje. Da bi se izognili temu občutku, skušajo vse narediti popolno.  

 (Pre)občutljivost na zavrnitve

(Pre)občutljivost na zavrnitve se kaže kot nezmožnost reči ≫ne≪ in nezmožnost sprejeti zavrnitve. Izhaja iz strahu, da bi nas ljudje zapustili, kadar ne izpolnjujemo njihovih pričakovanj, ali če bi prišlo do konflikta, zato bi za te ljudi lahko rekli, da so odvisni od odnosov. Tudi takšen človek nenehno išče priznanja in odobravanje, ker vsako pripombo ali nezadovoljstvo doživi kot zavrnitev, še več, tako se počuti tudi takrat, ko ne sliši pohvale.

Varnega se počuti le, če ima občutek, da brez njega drugi ne morejo. Zato skuša poskrbeti za vse, se žrtvovati za druge, jim v vsem ustreči. Nezavedni cilj je, da brez njega ključne osebe (v službi ali zasebno) ne bodo mogli, da bodo odvisni od njega in tega, kar naredi za njih in ga zato ne bodo zapustili.

 

 Pretirana odgovornost

Pretirano odgovorni ljudi ne zmorejo uveljavljali same sebe drugače kot s pridnostjo. To so tisti, ki se ne zmorejo ustaviti in si vzeti počitka, dokler delo ni končano, kar je povezano s prepoznavanjem lastnih meja, kaj je v naši moči in v kolikšni meri.

Čutijo se odgovorni celo za stvari, na katere objektivno nimajo vpliva, čeprav realno le za tisto, na kar lahko vplivamo, lahko nosimo odgovornost. Kandidat svojih meja ne vidi realno oziroma jih ne sprejema. Vede se, kot da zmore vse, če se le dovolj potrudi.

Zato sprejema delo preko vseh zmožnosti in ne zmore jasno postavljati in sprejeti meja, vse nadzorujejo in težko sprejemajo spremembe.. Pri tem spregleda tudi svoje realne omejitve in se samoizčrpava.

 Pretirana introvertnost

Tudi pretirana introvertnost je značilnost, ki lahko vodi v izgorevanje. Ljudje smo različno družabni, a o pretirani introvertnosti govorimo, ko izogibanje ljudem otežuje ali onemogoča življenje in/ali delo. Vzroki so lahko neprepoznavanje socialnih signalov, občutek izgube sebe, nezaupanje … Z aktivnostmi (delom) polnijo svoj čas, da se izognejo bližnjim odnosom.

Umikajo se pred bližino, ki ji niso kos, zato se je bojijo. To so tisti 'skrbni' partnerji in starši, ki dobro materialno in funkcionalno skrbijo za bližnje, le za odnose z njimi 'nimajo časa'. Zato umikanje v delo lahko dobi ekstremne razsežnosti.