Deloholizem in perfekcionizem

Deloholizem je prisilna (kompulzivna) delavnost

Izraz »deloholizem« pomeni prisilno potrebo po nenehnem delu, ki je ni mogoče nadzirati. Vzrok zanj so močne in nenadzirane notranje prisile. Sindrom deloholizma je mogoče opredeliti kot posameznikovo nenehno ter trajno delovanje in razmišljanje, povezano z delom, ne da bi za to obstajala zunanja nuja.

Deloholizem je torej izredno trdo delo, ki je posledica močne in nenadzirane notranje prisile. Deloholik je odvisen od dela, ker ga vodijo notranje prisile, torej njegova motivacija ni avtonomna (intrizična), pač pa prisilna (introjektna). Z delom si skuša zagotoviti potrjevanja drugih, izboljšati svoje samovrednotenje ali pa se izogibati sramu, krivdi in izolaciji – lahko tudi bližini, kadar ga ta ogroža.

Deloholizem je v resnici vedenjski izraz pretiranega angažiranja, ki je namenjeno izboljševanju samopodobe, ki je labilna, saj se tak posameznik samovrednoti zgolj na osnovi dosežkov. Ker deloholik skuša s pretiranim angažiranjem ublažiti občutke strahu in tesnobe, ki ga preplavljajo zaradi nizkega samovrednotenja, to lahko pripelje do izgorelosti. Prek deloholizma je z izgorelostjo tesno povezan tudi perfekcionizem, zlasti perfekcionistična zaskrbljenost.

Potreba po delu je pretirana do te mere, da oslabi zdravje, zmanjša življenjsko zadovoljstvo ter ogroža medosebne odnose in socialno delovanje. Številni poznavalci se strinjajo, da je deloholizem »slab« in da gre pri tem za zasvojenost, sorodno alkoholizmu.

Deloholik je kandidat za izgorelost

Človek, ki nenehno ali pretirano dela, ker se ne zna ustaviti ali pa preprosto ne zmore reči ne, je deloholik in s tem kandidat za izgorelost. V deloholizem ga ženejo strah, tesnoba in nekatera druga negativna čustva, torej notranje prisile. Deloholizem je eden od značilnih simptomov izgorevanja, vendar ni njegov vzrok.

Kandidat za izgorelost pretirano dela, da bi se izognil občutkom, kot so tesnoba, krivda in sram, s katerimi se sreča, kadar se ustavi (počiva) ali zavrne zadolžitev. Če vsega ne opravi kar se da brezhibno, se počuti, kot da je razočaral sebe in/ali druge. Nekatere okoliščine doživlja kot močne čustvene pritiske (stresorji), ki v njem vzbujajo nelagodje, strah in tesnobo. Te občutke skuša omiliti s pretirano delavnostjo, namesto da bi sebi in drugim postavil meje – si odpočil, zavrnil delo … Deloholizem torej lahko pripelje do izgorelosti, vanj pa človeka poženejo notranje prisile. Te se kažejo kot strah, da bi bili za okolico in zase nesprejemljivi (slabi), če bi postavili meje (rekli ne). 

Deloholika vodijo notranje prisile

Deloholik se pri delu ne more obvladovati zaradi notranjih prisil, ki ga preplavijo z občutki tesnobe, krivde in sramu vsakič, ko se poskuša ustaviti ali se postaviti zase. Kadar se mu zdi, da je okolica z njim nezadovoljna, naredi vse, tudi pretirano dela, da bi le omilil te neprijetne občutke.

Notranje prisile se oblikujejo v otroštvu, sprožijo pa se v življenjskih okoliščinah in delovnih razmerah, ki jih kandidat za izgorelost doživlja kot pretirano obremenilne, kot stresorje. Sprožijo se zato, da bi labilna samopodoba, odvisna od storilnostnega samovrednotenja, še naprej ostala pozitivna. Kadar se jim pridružijo še stvarne zunanje zahteve, jih te dodatno okrepijo.

Deloholik si tudi v prostem času ne dovoli počitka, ampak si nalaga vedno nove obremenitve. Od drugih pričakuje dovoljenje za postavitev meje, za počitek. Pričakuje, da bodo drugi prepoznali in upoštevali njihove zmožnosti, saj tega ne zmore storiti sam. Zato pogosto slišimo: »Šef bi vendar moral vedeti, da mi nalaga prevelika bremena!« Tudi pri deloholiku so pogosto prisotne stvarne zunanje obremenitve, vendar je zanje ranljivejši kot drugi.

Od izgorelih pogosto slišimo jezne pripombe, češ da drugi v podjetju znajo »poskrbeti zase«, da se znajo »spretno izogniti delu« … Prav to je kazalnik, da se je z delodajalcem najbrž mogoče dogovarjati ter pogajati o obsegu in zahtevnosti dela, le da deloholik zaradi svojih notranjih zapovedi tega ne zmore.

Razlike med deloholiki in zavzetimi za delo

Treba je razlikovati med deloholiki in zavzetimi za delo, ki so tudi zelo predani delu, le da jih ne motivira prisila, pač pa radovednost in užitek pri delu. Prav zato se zmorejo brez slabega občutka ustaviti takoj, ko postanejo utrujeni. Brez tesnobe znajo postavljati meje sebi in okolici, še preden se izčrpajo, medtem ko deloholiki tega ne zmorejo.

Zavzeti za delo so entuziastični, svoje delo imajo radi in so pozitivno naravnani, torej so pravo nasprotje izgorelih oseb. V nasprotju s tistimi, ki izgorevajo, so zavzeti delavci, polni energije, čutijo se kos delovnim zahtevam, s svojim delom pa so tudi čustveno povezani. Zavzetost za delo je pozitivna, izpolnjujoča usmerjenost v delo, za katero sta značilni energičnost in predanost, pa tudi veliko zanimanje in zatopljenost v delo. V nasprotju z deloholiki pri zavzetih delavcih ni opaziti značilne kompulzivnosti. Delo doživljajo kot zabavo, z njim niso zasvojeni.

Deloholiki delajo zaradi notranje prisile in ne zaradi zunanjih dejavnikov, kot so plačilo, napredovanje, zasebni konflikti ... Za deloholike je najznačilneje, da delajo več, kot se od njih pričakuje. Raziskave kažejo, da tisti z največjo ravnjo notranje prisile delajo tudi najdlje.

Poleg tega imajo deloholiki več težav v medosebnih odnosih in v socialnem delovanju zunaj delovnega mesta. V partnerstvu so pogosteje odtujeni in tudi nasploh je njihovo socialno funkcioniranje slabše. Na drugi strani zavzeti delavci ne zanemarjajo socialnega življenja zunaj delovnega mesta, zadovoljstvo pri delu pa se utegne pozitivno zrcaliti tudi v njihovem zasebnem življenju.

Prisila in nezmožnost, da bi se odtrgali od dela, deloholikom onemogoča, da bi si zares odpočili. Tega ne zmorejo niti takrat, ko niso na delovnem mestu, saj se v mislih ne morejo odtrgati od dela. To lahko aktivira spiralo izčrpavanja, saj se deloholikom ne uspe odpočiti od prejšnjega dneva, zato naslednji dan še bolj izčrpavajo svoje energetske vire, kar vpliva na njihovo počutje in zdravje.

Če je človek z delom zlit, če predstavo o sebi povezuje z delom in se vrednoti zgolj na osnovi poklicnih dosežkov, ne zaznava svojih potreb, ne prepozna utrujenosti. Čuti le tesnobo, ki jo sproži sleherna odklonitev dela. V prvi vrsti gre za strah, da je slab, če ne zmore opraviti vsega, in to brezhibno. Boji se, da bo zapuščen (odpuščen), če ne bo izpolnil vseh pričakovanj drugih – in da ga posledično ne bodo več potrebovali. Čedalje večja utrujenosti torej krepi tesnobo, ki se ji skuša izogniti s še večjim predajanjem delu, z deloholizmom, to pa pripelje do začaranega kroga izčrpavanja. Če mejo utrujenosti vendarle zazna, teh potreb ne upošteva; verjetno jih potlači in odriva, da bi se ubranil tesnobnih občutkov, zlasti krivde. Namesto da bi si odpočil, začne še bolj delati.

Notranja prisila so v resnici občutki tesnobe – strahu in krivde. Deloholik dela, da bi ubežal pred njimi, in (nestvarno) pričakuje, da jih bo delo omililo. Njegov cilj ni zadovoljstvo ob delu ali ob (dobro) opravljenem delu, zato konec delovnega dneva ne prinese razbremenitve, marveč zgolj kratkotrajno ublažitev tesnobe, čemur sledi nov cikel dela. Ker skuša tesnobo pomiriti z delovanjem, je na koncu izčrpan in razočaran.

Kdor je zavzet za delo, dela zato, ker ga delo zanima, dobro opravljeno delo pa mu prinaša zadovoljstvo – ne glede na zunanje potrditve. Dela ne idealizira in v zvezi z njim ne goji nestvarnih pričakovanj, zato od njega tudi ni odvisen. Vse to znova dokazuje, da je med zavzetimi za delo najbrž več zrelejših, močneje strukturiranih osebnosti kot med izgorelimi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Perfekcionizem

Perfekcionizem je osebnostna lastnost, za katero je značilna težnja k popolnosti. Tako kot vse druge osebnostne značilnosti se tudi ta lahko izraža v večji ali manjši meri. Perfekcionizem je vrednota ali pa zgolj stvar prisile. Zato razlikujemo med (pozitivno) adaptivno težnjo po odličnosti ter (negativno) neadaptivno potrebo po popolnosti (perfekcionizem).

Zdrava težnja po odličnosti

Kot vrednota (pozitivna) je lahko adaptivna težnja po odličnosti nadvse koristna značilnost, saj človeka motivira, da se pri doseganju ciljev resnično potrudi. Cilji so resda visoki, vendar stvarni. Če jih človek ne doseže v celoti, sicer ni povsem zadovoljen, vendar tudi ni tesnoben in nesrečen. Človek, ki teži k odličnosti, se bo zelo potrudil, da bi bil izdelek ali on sam čim boljši, vendar v okviru realnih možnosti. Ključno pa je, da njegovo samovrednotenje ni odvisno od tega, ali mu uspe doseči popolnost, pač pa ostaja stabilno tudi ob dovolj dobrem dosežku, celo v primeru napak in neuspehov. Zato se tudi ne trudi onkraj vseh meja – ali celo do meje samoizčrpavanja –, pač pa svojo energijo razporeja ustrezno, v skladu s pomembnostjo in realnostjo ciljev.

Patološki perfekcionizem

V nasprotju s tem perfekcionizem izhaja iz prisile in vodi v kompulzivno (prisilno) angažiranje, ki se ne konča, dokler cilj ni dosežen v popolnosti, ne glede na ves trud. Če perfekcionistu ne uspe doseči zastavljenega cilja, doživlja močno tesnobo in strah, njegovo samovrednotenje pa se zamaje ali celo zruši, vse do občutka manjvrednosti. Ker skuša za vsako ceno ohraniti pozitivno samovrednotenje, ki je odvisno od dosežkov in priznanja zanje, se vsakič znova požene v nov krog samoizčrpavanja. Značilno je tudi, da je zadovoljstvo ob uspehu zgolj kratkotrajno ali pa sploh ne nastopi. To je razumljivo, saj še tako velik uspeh ne more zagotoviti trajno pozitivnega doživljanja sebe, kajti perfekcionist je poln dvomov vase. Že najmanjša kritika utegne povsem zrušiti njegovo predstavo o sebi, obenem pa sploh ne razlikuje med seboj in svojim izdelkom. Zato je perfekcionizem pri takem človeku v resnici namenjen temu, da bi se izognil sleherni najmanjši kritiki ali napaki, torej rušenju samovrednotenja.

Ker se je v življenju nemogoče izogniti napakam, delnim rešitvam, pripombam in kritikam, je perfekcionistova predstava o sebi nenehno ogrožena. Zato si osebe s to težavo zastavljajo pretirano visoke cilje in merila, do sebe (in tudi do drugih) so prezahtevni in obenem pretirano kritični. Prepričani so, da morajo vse narediti popolno, brez napak in neuspehov, pa tudi – in to je najbolj problematično –, da to lahko dosežejo (predstava o vsemogočnosti). Njihova predstava torej odstopa od stvarnosti, saj so napake in nepopolnost nekaj vsakdanjega, popolnost v čemer koli pa je mogoče doseči zgolj izjemoma in le za kratek čas. Vsak rekord prej ali slej pade. 

Težnja po odličnosti

·       visoki, vendar stvarni cilji,
·       zadovoljstvo ob uspehu,
·       hitro okrevanje po neuspehu,
·       zmerna raven anksioznosti in strahu,
·       sprejemanje kritike.

 

Perfekcionizem

·       nestvarno visoki cilji,
·       popolnost je nedosegljiv ideal, zadovoljstvo ni mogoče,
·       depresivnost, globoko razočaranje ob neuspehu,
·       močna anksioznost in strah pred neuspehom,
·       nesprejemanje kritike.

 

 Perfekcionizem pomeni tveganje za izgorelost

Perfekcionizem je torej lahko škodljiv za posameznikovo telesno in duševno zdravje, za predstavo o sebi in tudi za odnose z drugimi. Zaradi previsokih meril ter strahu pred neuspehom in (samo)kritičnim razvrednotenjem človek s to težavo togo vztraja pri doseganju ciljev. Priročnik za klasifikacijo duševnih motenj (DSM-V) perfekcionizem uvršča med osebnostne motnje – obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja. Zanjo so značilne čezmerno upoštevanje pravil, togost, pretirana točnost, varčnost, pedantnost, nenehna zaposlenost z delom, pretirana zavrtost in nezmožnost sprostitve. Prav težnja k perfekcionizmu človeku onemogoča, da bi naloge, ki si jih je zadal, tudi dokončal. Oseba s to motnjo je nezmožna zaključiti projekt, ker ima pretirano visoka merila, ki jih je nemogoče doseči. Značilne so tudi pretirana pozornost, natančnost in neprožnost, ko gre za moralna vprašanja, etiko in vrednote, ter pretirano ukvarjanje s podrobnostmi ali pravili. Vse te značilnosti človeka ovirajo v življenju, pri delu in v medosebnih odnosih.

Ker perfekcionizem pogosto pripelje do pretiranega angažiranja, je ena od oblik prisilnega vedenja, ki pomeni visoko tveganje za izgorevanje.