Psihopat - Kratko o psihopatski osebnostni motnji

Številni morilci – in skorajda vsi množični morilci – so psihopati, vendar lahko umor zagrešijo tudi ljudje z drugimi motnjami osebnosti, v določenih okoliščinah pa tudi duševno zdravi ljudje.

O tem, kako bo psihopat ravnal z nami, odloča izključno njegova presoja o koristnosti takega stika. Psihopata ne zanima naša dobrobit ali morebitna oškodovanost. A priori izhaja iz tega, da nas je treba izkoristiti, ker smo pač šibki in neumni.

Psihopatija je dejavnik tveganja, ne pa tudi zagotovilo, da bo nekdo telesno nasilen. Večina psihopatov za doseganje svojih ciljev ne uporablja telesnega nasilja, marveč manipulativnost, brezčutnost in brezobzirnost. Neustrašnost in odsotnost čustvenih vezi omogočata celo izrazito prosocialno naravnan življenjski slog (denimo gorski reševalci, dirkači, kirurgi …). Značilne lastnosti in vedenjske oblike, ki zaznamujejo psihopate, zato puščajo tudi veliko prostora za socialno uspešen življenjski slog (denimo korporativni psihopati).

Obnašanje psihopatov je izrazito prikrito in zavajajoče. Njihova manipulativnost lahko zavede celo strokovnjake.

Antisocialno osebnostno motnjo pogosteje diagnosticirajo pri moških (75 %). Ena od možnih razlag za to je, da obstaja zelo malo raziskav, ki bi obravnavale psihopatijo pri ženskah. Toda opravljene raziskave razkrivajo, da ženske kažejo samo dve ali tri glavne psihopatske značilnosti, podobne tistim pri moških (navadno pomanjkanje empatije in užitek v manipulaciji in izkoriščanju drugih), pri njih pa največkrat ni opaziti nasilnega impulzivnega vedenja.

V zaporih je v resnici veliko oseb z antisocialnimi in drugimi osebnostnimi motnjami, vendar pa so lahko pravi psihopati dokaj uspešni tudi pri izogibanju posledicam svojega ravnanja, zato jih v zaporu konča le od 20 do 25 odstotkov.

V nasprotju s sociopati, ki se oblikujejo v otroštvu, polnim nasilja in (sadističnih) zlorab, lahko pravi psihopati odraščajo tudi v povsem urejeni družini brez vidnejših destruktivnih vzorcev. Res pa je, da pri ljudeh z genetsko predispozicijo za psihopatijo, ki odraščajo v nefunkcionalnih družinah ali v takih, v katerih ni toplih čustvenih vezi, obstaja znatno večja verjetnost za razvoj antisocialnega vedenja. Približno 40 odstotkov fantov in 25 odstotkov deklet z vedenjskimi motnjami, ki v otroštvu kažejo znake antisocialne osebnostne motnje, je v veliki nevarnosti, da se bo pri njih v odrasli dobi tudi v resnici razvila. Toda nekatere raziskave so pokazale, da je mogoče pri pomembnem deležu teh otrok razvoj motnje tudi preprečiti, če jih odkrijemo dovolj zgodaj ter se z njimi in njihovimi družinami tudi strokovno ukvarjamo. Tako jim pomagamo prepoznati in spremeniti rušilne vedenjske vzorce ter jih odvrniti od druženja z neustreznimi vrstniki.

Psihopati se že kot otroci zavedajo, da so zelo drugačni od večine; to dejstvo s pridom uporabljajo že zelo zgodaj.

V nasprotju z nekaterimi drugimi duševnimi motnjami antisocialna osebnostna motnja ne pomeni, da ti ljudje niso v stiku z resničnostjo. Psihopati ne slišijo glasov in ne doživljajo drugih oblik halucinacij. Njihove misli niso zmedene ali pomešane z blodnjami. Ali povedano drugače: niso psihotični. Psihopati dobro vedo, kaj se dogaja okrog njih. Poznajo razliko med prav in narobe, vendar jim za to preprosto ni mar. Njihova dejanja so namerna in usmerjena na lastne egocentrične cilje. Za svoje vedenje so (tudi pravno) odgovorni in morajo nositi njegove posledice.

Pravi psihopati ne zmorejo imeti radi drugega človeka. Še več, zanje so drugi zgolj orodje za doseganje ciljev, ki jih po uporabi zavržejo ali uničijo.