Zmanjševanje učinkovitosti

 

V podjetjih z neustreznimi psihološkimi okoliščinami dela opažamo oboje, delovno izčrpanost in izgorelost. Delodajalci niso pozorni na razliko med storilnostjo in učinkovitostjo in ju zelo pogosto zamenjujejo.

 Izgoreli

Kadar so izčrpani predvsem nekateri zaposleni (navadno tisti, ki jih sodelavci poznajo kot najbolj odgovorne, zanesljive, delovne …), je možno, da se vzrok za to skriva tudi v njih, neugodne psihološke delovne okoliščine pa so najbrž sprožile in podpirajo proces izgorevanja.

Najprej je treba preveriti, ali posameznikove sposobnosti, funkcionalna znanja in veščine morda ne ustrezajo zahtevam delovnega mesta. Če se to izkaže kot točno, je treba osebi zagotoviti ustrezno usposabljanje ali pa jo prezaposliti na mesto, ki ustreza njenim zmogljivostim. V takem primeru gre verjetno za delovno izčrpanost

Nekateri zaposleni ne odklonijo novih zadolžitev, tudi če so že zasuti z delom, pri nekaterih pa izčrpanost izhaja iz pretirane storilnostne naravnanosti (deloholizem). Ta se kaže v obliki nestvarnih ciljev (da zmorejo vse in še več), pričakovanj (da bo delodajalec skrbel, da ne bo imel preveč dela) in neustreznega vedenjskega odzivanja. Za tem stoji nezmožnost postavljanja meja (reči ne), tudi kadar so delovne zahteve pretirane, kar nujno vodi v deloholizem.

Tesnoba, občutek krivde in strah, da ni dovolj dober, ki nastopijo ob poskusih, da bi se deloholik zavaroval pred pretirano obremenitvijo, zelo ovirajo in celo onemogočajo, da bi se ustavil. V takih primerih gre najverjetneje za proces izgorevanja, ki lahko pripelje do adrenalne izgorelosti. V tem primeru so se neustrezne psihološke okoliščine dela pokrile z notranjimi prisilami in jih okrepile, te pa so kot obrambo pred njimi sprožile pretirano delovanje – deloholizem.

 

Delovno izčrpani

Če v podjetju znake izčrpanosti kaže večina zaposlenih oziroma tudi zaposleni, ki se sicer ne vrednotijo po dosežkih, so za težave najverjetneje krive predvsem neustrezne okoliščine dela, torej organizacija dela in psihološke okoliščine na delovnem mestu. V tem primeru imamo najverjetneje opravka z delovno izčrpanostjo. Ta pripelje do upada učinkovitosti in storilnosti, sčasoma pa tudi do stresnih bolezni ter posledično večjih stroškov dela.

Ključna razlika med izgorelimi in delovno izčrpanimi posamezniki je v tem, da so prvi bolj nagnjeni k temu, da se čutijo odgovorne za negativne rezultate, vzroke zanje pa pripisujejo svojim osebnim značilnostim. Če gre pri sindromu izgorelosti za krizo lastne vrednosti, se delovna izčrpanost v večji meri nanaša na splošne situacijske skrbi in bojazni ali pa na prenasičenost s službo/delom.

Tudi delovna izčrpanost lahko vodi v stresne bolezni.

 

 Mobing

Mobing ali psihično nasilje v delovnem okolju obsega sovražno in neetično komunikacijo enega ali več posameznikov, sistematično in najpogosteje usmerjeno proti enemu posamezniku, ki je zaradi tega porinjen v položaj nemoči, v katerem nima zaščite in v katerem zaradi kontinuiranih tovrstnih dejanj tudi ostane. Ta dejanja se pojavljajo zelo pogosto (najmanj enkrat na teden) in v daljšem časovnem obdobju (najmanj šest mesecev). Gre torej za dolgotrajno izpostavljenost negativnemu in agresivnemu vedenju primarno psihične narave.

Kadar do več znakov izgorelosti, več bolniških odsotnosti in fluktuacije prihaja le v posameznih oddelkih podjetja, je treba najprej preveriti, ali ne gre morda za mobing.

Nekatere oblike hujših psiholoških pritiskov, med katere sodi mobing, utegnejo zamajati celo duševno razmeroma stabilne ljudi. Ranljivejše osebe lahko požene v različne oblike psihofizičnih težav in motenj, tudi v izgorelost, saj gre pri mobingu praviloma za napad na človekovo samovrednotenje in samospoštovanje. 

Osebe, ki izvajajo mobing, je priporočljivo odstraniti iz delovnega okolja, saj s svojim ravnanjem podjetju neposredno povečuje stroške. Povzročitelji mobinga so pogosto ljudje z osebnostno motnjo.