Družbene okoliščine

Izgorelost postaja prevladujoča motnja

Za vsako družbeno obdobje so značilna posamezna duševna in telesna obolenja, ki so posledica neprimernih družbenih razmer in posameznikovih osebnostnih lastnosti. Podatki o razširjenosti kažejo, da postaja izgorelost prevladujoča duševna motnja našega časa. Zdi se, da izgorevanje in izgorelost tako s svojimi vzroki kot s simptomi zrcalita čas, v katerem živimo. Najbolj želene in družbeno sprejete osebnostne značilnosti so sočasno tudi posameznikov »program za samouničenje«.

Družbene okoliščine vplivajo na več načinov. Najprej so eden od vzrokov, saj prevladujoče oblike vzgoje, značilne za posamezno okolje, prek odnosa med starši in otroki ključno vplivajo na oblikovanje posameznikove osebnostne strukture in njegovih vrednot. Poleg tega lahko vplivajo kot sprožilec, in sicer prek ekonomskih in družbenih okoliščin. 

V zadnjih desetletjih smo doživeli številne družbene spremembe. Ni več varnih poklicev in varnih delovnih mest. Obdobje tranzicije prinaša krizo vrednostnega sistema ter povečuje negotovost in strah za preživetje. Ljudje, ki imajo tvegane osebnostne značilnosti za izgorevanje, ta strah skušajo omiliti s kompulzivnim delom (deloholizem) in se pri tem izčrpavajo.

Družbene okoliščine vplivajo posredno (prek vzgoje in vrednot) ter neposredno (kot sprožilec izgorevanja). Najmočnejša negativna povezava je med izgorelostjo ter potrebo po varnosti. 

 Manj varnosti delovnih mest

V današnjem obdobju pa institucije, ki so nekdaj nudile človeku varnost, postajajo vse bolj negotove. Delo je dolga leta nudilo občutek varnosti in možnost identifikacije, sedaj delovno življenje prežema negotovost. Sistem zaposlovanja, ki smo ga poznali prej in je nastal iz velikih družbenih in političnih pritiskov, temelji na standardizacijah v vseh svojih glavnih dimenzijah: glede delovne pogodbe, delovnega kraja, delovnega časa. Samoumevno je· postalo, da se delo opravlja na določenem kraju, v organizacijah, podjetjih.

Standardiziran sistem polne zaposlenosti se spreminja s fleksibilizacijo treh prej omenjenih glavnih dimenzijo Meje med delom in nedelom se zabrisujejo, razširijo se fleksibilne oblike »podzaposlenosti« (npr. prekarno delo, delo na projektih…).  Poleg tega je tehnologija omogočila, da je delo mogoče nadzorovati in upravljati posredno. Notranje podjetniške povezave je na večini področij mogoče vzpostaviti elektronsko in jih organizirati decentalizirano. Ta prostorska razpršitev se kaže v različnih oblikah: od rahljanja pravil prisotnosti, novih mrežnih povezav oddelkov in timov do občasnega ali stalnega dela na domu.

 Posledice pa so povsod enake. Povezanost med družbenimi delovnimi in proizvodnimi procesi se vse bolj rahlja. Fleksibilizacija delovnega časa, prestop iz polnega delovnega časa v različna delovna mesta s skrajšanim delovnim časom se ne more izvršiti dohodkovno nespremenjeno in nevtralno. Z delitvijo delovnega časa, katerega cilj je generalizacija podzaposlenosti, hodi z roko v roki tudi prerazporeditev dohodka, socialne varnosti, priložnosti za kariero, položaja v podjetju v smeri navzdol, v smislu kolektivnega padca. Politika delovnega časa je tako tudi politika ustvarjanja nove družbene negotovosti in neenakosti.

 Večja individualizacija

Poleg vse večje delovne negotovosti izginja formalna institucija družine, ki je človeku prav tako dolgo zagotavljala varnost. Ločitve so postale nekaj običajnega, ljudje pogosteje menjajo partnerje, tudi odločitev, kdaj ali sploh imeti otroke, je postala stvar posameznikove izbire. Vloge spolov niso več trdno začrtane, izbire o načinu življenja so vse bolj prepuščene posameznikom. V industrijski dobi sta družina in delo človeku nudila osnovno varnost, življenju sta dajala notranjo stabilnost. Danes pa sta tako družina kot poklic izgubila del svoje nekdanje varnosti in zaščitne funkcije.

Pritiski čedalje bolj negotovega trga dela in negotovosti v zasebnem življenju pa so še hujši, saj se mora posameznik, čeprav gre za družbeni pojav, z njimi soočati predvsem sam. Smo v tako imenovanem obdobju individualizacije, ki se je začelo že po drugi svetovni vojni. Ljudje so se začeli izločati iz tradicionalnih razrednih razmer, osvobodili so se vnaprej danih določitev, življenjske možnosti so odprte, zanje se je treba samostojno odločati. Vsak mora sam zase sprejemati odločitve o izobraževanju, poklicu, delovnem mestu, kraju bivanja, zakonskem partnerju, številu otrok z vsemi posledicami.

V individualizirani družbi se mora vsak posameznik pod grožnjo stalne zapostavljenosti naučiti, da sam sebe dojema kot središče delovanja. Svoje življenje, usmeritve, partnerstva, cilje mora načrtovati kot posameznik, prav tako pa mora kot posameznik prepoznavati in razvijati svoje sposobnosti. Možnosti so bolj odprte, vendar individualizacija prinaša tudi nove strahove in skrbi.

 Kriza vrednot

Obdobje tranzicije je pripeljalo tudi  do krize vrednot. Nekdanji vrednostni sistem ne velja več, zdaj si mora vsak posameznik postaviti svoj osebni sistem vrednot in ga vsak dan sproti preverjati v stiku s spreminjajočim se družbenim okoljem.

Človek v času socializacije ponotranji zapovedi in prepovedi neposrednega okolja ter cilje in vrednote širšega socialnega okolja. Iz tega gradimo lastni vrednostni sistem, ki je sam po sebi močan izvor motivacije. »Če so razlike med zunanjim (npr. vrednostnim sistemom podjetja) in notranjim vrednostnim sistemom zelo velike, sprožajo notranje napetosti.

Ta razlika lahko pripelje do treh procesov: prilagajanja, prevzemanja vrednot okolja ali pa do zavračanja. Če so razlike prevelike in ni možna niti prilagoditev, notranja prisila deluje neprestano. Drug vir napetosti je lahko tudi razlika med ponotranjenimi vrednotami ter temeljnimi potrebami. Ta razlika je sama po sebi avtodestruktivna za posameznika.

 

Obstajam le, če produciram

 V današnjem obdobju je postalo zelo pomembno to, koliko posameznik sproducira, pravzaprav koliko zasluži. Vrednost ali ceno tistega, kar posameznik ustvari, postavlja okolje, trg. S produciranjem posameznik povečuje kapital drugega, ki pa mu v zameno daje sredstva za preživetje in najpomembnejše, priznanje skozi njegov socialni status in občutek socialne moči. Tega pa je možno obdržati samo z novimi in novimi produkti. 

Človek, ki izgoreva, na izčrpavanje svoje produkcijske energije logično reagira s povečevanjem investicije - povečano storilnostjo, deloholizmom oziroma z drugim povečanim angažiranjem. Občutek ujetosti, čeprav na videz iracionalen, saj vendar živimo v družbi, ki nam daje možnost številnih izbir, je povsem realen.

Priznan sem, torej obstajam, samo če proizvajam, zadovoljujem potrebe drugega. Izgorelost v svoji končni obliki (adrenaIna izgorelost) posamezniku za dalj časa odvzame produkcijsko zmožnost, njegovo menjalno vrednost. Pojmujemo jo lahko kot zadnji obrambni mehanizem nagona po preživetju, saj bi notranja prisila (podprta z družbenim priznanjem) lahko privedla do dokončnega izčrpanja posameznikovih energetskih rezerv -torej do smrti.

Zavedati se je treba,  da se izgorevanja pri posamezniku ne da zaustaviti z enomesečnim bolniškim dopustom in usmeritvijo v razbremenilne dejavnosti, zdravili  in svetovanjem za vedenjske spremembe. Tudi sodelovanje z delodajalcem dolgoročno ne pomaga, saj s temi ukrepi ne spremenimo notranjih prisil, ki ženejo človeka v samodestruktivno vedenje. Ustrezna pomoč e taka oblika psihoterapije, ki pomaga spremeniti osebnostne značilnosti do te mere, da ne sprožajo več samoizčrpavanja kot obrambnega vedenja in da bi zagotoviole večjo notranjo trdnost in stabilnost.

 Svet, ki nas bega

Življenje med množico rivalskih vrednosti, norm in življenjskih slogov, brez trdnega jamstva, da delamo prav, brez nekdanjih institucij, ki so človeku ponujale varnost, je tvegano in ima visoko psihološko ceno. Zaradi procesa individualizacije se družbeni problemi, ki jih na podoben način doživljajo mnogi, sprevržejo v individualne probleme oziroma se družbeni problemi neposredno sprevržejo v psihične dispozicije: v osebno nezadostnost, občutke krivde, strahove, notranje konflikte. Nastane - precej paradoksno - nova neposrednost posameznika in družbe, neposrednost krize in bolezni. Družbene krize se začnejo kazati kot individualni problemi, njihova družbenost pa ni več zazna na ali pa je zazna na samo še zelo posredno.

Ljudje se s problemi soočajo sami, jih jemljejo kot osebne neuspehe in jih tako teže ali sploh ne rešujejo. V svojih stiskah se počutijo osamljeno, čeprav gre tudi za družbene problematike, ki bi se jih morali lotevati s tega vidika.

Svet se spreminja hitreje, kot ga večina od nas utegne dohajati, se miselno in fizično prilagajati novim vrednotam, življenjskim stilom ... Nekdanjim varnostim se ne moremo miselno odpovedati kar čez noč, zlasti ne brez vsaj megleno vidnih obrisov alternativ, ki nam bi povrnile občutek nadzora nad lastnim življenjem.