Proces izgorevanja

Za ljudi, ki izgorevajo, je značilno nihanje samopodobe, povezano z občutkom doseganja uspeha ali neuspeha, 

Človek z labilnim samovrednotenjem, ki je odvisno od pohval, od sebe pričakuje samo popoln uspeh, po možnosti še večjega od prejšnjega, od drugih pa brezpogojno sprejetost.  Zato se tak človek ves čas žene onkraj vseh meja. Če uspeh ni popoln (perfekcionizem), če se mu zdi, da so drugi z njim nezadovoljni, se začne predstava o sebi rušiti in nastopijo enaki tesnobni občutki kot v otroštvu. Da bi se ubranil pred temi neprijetnimi občutki, se začne vesti deloholično; prizadeva si za nov dosežek, čeprav s tem izčrpava svoje energetske zaloge. Ko mu zaradi izgorevanja začne zmanjkovati energije, se samopodoba vse bolj ruši, trud, da bi jo ohranjal, pa se stopnjuje vse do končnega zloma – adrenalne izgorelosti.

Za nenehne visoke dosežke potrebujemo tudi izjemno energijo, ki si jo zagotavljamo s tem, da se »spravljamo pod pritisk«. Občutek pritiska vzbudi povišana raven kortizola in adrenalina, ki nas oskrbita s presežkom energije. Zato tudi zaključeni nalogi sledi močno poslabšanje počutja, saj se raven teh hormonov normalizira. Zato tudi pravimo, da tak človek živi na »lastnem dopingu«. 

Dolgotrajna povišana raven kortizola (izgorevanje) lahko naposled pripelje do izčrpanosti osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza in do njene blokade, torej do adrenalne izgorelosti.

 

Ko zunanje sprožilne situacije sovpadejo z notranjo ranljivostjo (tvegane osebnostne značilnosti), se vzbudijo strahovi (tesnoba) in samovrednotenje zaniha. To vzbudi notranje prisile (nuja po ohranitvi samovrednotenja), zaradi katerih se sprožijo destruktivni obrambni mehanizmi: rušenje lastnih meja, perfekcionizem in kompulzivno pretirano angažiranje, denimo deloholizem, kar požene proces izgorevanja.

 

 

Štiri oblike prisilne motivacije

Notranje prisile se kažejo kot štiri vrste kompulzivne (prisilne, introjektne) motivacije, ki sprožijo neustrezno obrambno vedenje in s tem proces izgorevanja.

Strah pred kritiko

Osebe ki jih vodi strah pred kritiko (razvrednotenjem), so najpogosteje jezne ali razočarane zaradi prevelikih zahtev nadrejenih in/ali okolice, pomanjkanja vpliva (zlasti pri sprejemanju odločitev), neustreznega vrednotenja, časovnih pritiskov in konfliktov s sodelavci. Poleg utrujenosti navajajo le malo simptomov, največkrat tesnobo in menjavo depresivnih občutkov z agresivnostjo, ker »jim pripada več«.

Za terapijo se odločijo zaradi neuspeha, pomembne zavrnitve, izgube statusa (družbenega, službenega, finančnega) ali odnosa, pričakujejo pa čim hitrejšo vrnitev v prejšnji delovni ritem, s čimer bodo dokazali, da »z njimi ni nič narobe«. Samopodoba, ki jo kažejo navzven, je izrazito visoka (previsoka), opisujejo se kot uspešne, izjemne, posebne, ki zmorejo vse, za neuspeh pa ponavadi krivijo druge ali okoliščine. Od drugih pričakujejo, da jih brezpogojno (nekritično) sprejemajo »take, kot so«.

 Nadzor nad drugimi vzpostavljajo s hvaljenjem in razvrednotenjem. Taka motivacija vodi v deloholizem zaradi notranje prisile, da morajo biti dosežki popolni in izjemni, saj »od sebe pričakujem, da zmorem najbolje in največ, moram biti perfekten«. Vsebina storilnostnega samovrednotenja je: Dober sem samo, ko sem pohvaljen za izjemen dosežek. Z deloholizmom skušajo vzdrževati občutek vsemogočnosti (lažni self) in se izogniti razvrednotenju. Pretirana aktivnost služi tudi za polnjenje občutka notranje praznine skozi pohvalo in »iskanje smisla«. Delo jim omogoča, da upravljajo z drugimi tako, da služijo njihovi potrebi, ti pa s pohvalo podpirajo njihovo veličastno samopodobo. 

 Pohvala daje le kratkotrajno zadovoljstvo, odsotnost pohvale doživijo kot kritiko, ki pomeni razvrednotenje, zato istočasno sproži jezo in povečanje aktivnosti.

Taka notranja prisilna motivacija izhaja iz jasnih, vendar pretiranih pričakovanj (in podpore) staršev za otrokove izjemne dosežke, obenem pa otrok ob neuspehu doživlja razvrednotenje (nerealno in pretrdo soočanje z realnostjo). Otrok tako dobiva sporočilo, »kadar zadovoljiš moja pričakovanja, si najboljši, sicer si ničvreden«, ki vanj kot obvezujoč ego ideal vgradi zahtevo po izjemnosti in perfektnosti.

Ljubezen staršev je pogojevana, otroka sprejemajo le, ko naredi nekaj izjemnega, s čemer zadovolji (upraviči) njihova pričakovanja, sicer pokažejo jezo ali zaničevanje. Odnos s starši tako ostaja na ravni zadovoljevanja potreb. Pogosto starši uporabljajo otroka za lastno narcistično potrjevanje (»očkove hčerke«, »mamini sinčki«).

Pred ločitveno tesnobo (ker nisem najboljši, bom razvrednoten in zapuščen) se branijo z razcepom. Potreba po vzdrževanju veličastne lažne zunanjega predstave o sebi skozi pohvalo vodi v povečan delovni vložek. Ko se začnejo zaradi utrujenosti dosežki zmanjševati in pohvale izostajati, to sproži občutke razvrednotenja, ki jih oseba skuša zmanjšati s pretiranim delovanjem (deloholizmom) ali razvrednotenjem prej idealizirane osebe. Skrb za drugega tako služi le potrjevanju lastne vsemogočnosti.

Tako delovanje opazimo pri visoko funkcionalnih osebah, ki se spopadajo z narcistično osebnostno motnjo.

Strah pred zavrnitvijo in izgubo

Osebe, ki jih vodi strah pred zavrnitvijo in izgubo se pritožujejo zaradi anksioznosti, depresivnih znakov, izgube motivacije ter vrste različnih simptomov zaradi nejasnih (nekonsistentnih) pričakovanj ali konfliktnih vlog, pomanjkanja povratnih informacij in pomanjkanja socialne podpore, pa tudi zato, ker »drugi ne opazijo, koliko sem naredil/a zanje«.

Za terapijo se največkrat odločijo, ker so se znašli pred odločitvami ali ker so se spremenile okoliščine (npr. zamenjava vodstva), zlasti pa ob izgubi ali grožnji izgube odnosa (npr. konflikt z nadrejenim). Pričakujejo, da jih bo terapija naučila, kako obvladovati okolje, izražajo veliko reparacijskih zahtev, njihova zunanja samopodoba je nizka, opisujejo se kot empatične, skrbne in altruistične osebe.

Notranja prisila je: moram zadovoljiti druge(ga). Vsebina storilnostnega samovrednotenja je: Nisem slab le, če je drugi zadovoljen zaradi mene ali  mojega dela (če se počutim slabega, hitro poiščem, kaj moram narediti, da bom spet dober). S pretiranim angažiranjem se skušajo izogniti temu, da bi bili zapuščeni (če bo drugi »razočaran« nad mano, me bo zapustil) ter samostojnosti (drugi odločajo, kaj je potrebno), zato nadzorujejo druge (jih skušajo zadržati v odvisnosti tako, da so zanje »nepogrešljivi«. Kot razlog navajajo, da drugi od njih pričakujejo, da poskrbijo zanje, da jim »služijo« (navidezna mazohistična pozicija). Pretirana aktivnost služi za polnjenje notranje praznine skozi vzdrževanje in polnjenje vsebine odnosa – »skrb za druge«. (Namesto sebe, ki sem slab, vlagam v odnos z drugim svoje angažiranje zanj. Za drugega skrbim zato, ker želim, da bi drug skrbel zame.) Pohvala daje le kratkotrajno zadovoljstvo, a motivacija vztraja tudi brez pohvale. Kritiko doživijo kot grožnjo z zapuščanjem (potrditev negativne samopodobe) in zato povečajo delovno investicijo.

Taka prisilna motivacija se oblikuje skozi nejasna ali nekonsistentna pričakovanja in zahteve staršev ob istočasnem pretiranem hvaljenju ali grajanju za enako aktivnost. Takšno ravnanje otroku sporoča: Samo jaz lahko presodim o tem, koliko si vreden. Samo če uganeš moja pričakovanja, nisi slab. To vanj vgradi altruizem in samožrtvovanje kot ego ideal (bila sem mamin tv daljinec, stala sem ob TV in preklapljala programe na njeno željo). Ljubezen staršev je pogojevana, otrok je sprejet, če aktivno skrbi za (nekonsistentne in neizražene) čustvene potrebe staršev, v nasprotnem primeru so nesrečni ali jezni, kar v otroku budi močne občutke ambivalence in neustreznosti oziroma lahko pripelje do zamenjave vloge roditelj otrok. Objektni odnos je na ravni zadovoljevanja potreb. Otrok mora aktivno skrbeti za (čustvene) potrebe svojih staršev. Pred separacijsko tesnobo (ker sem slab, ne bom zapuščen samo v primeru, če zadovoljim potrebe drugega) se branijo z razcepom. Zlivanje z idealiziranim drugim (npr. šefom) vodi v povečan delovni vložek. Razočaranje nerealnih pričakovanj (da bo drugi skrbel zanje) sproži željo po zapuščanju, ta pa strah pred zapuščanjem (ambivalenco), ki ga premagujejo z nadkompenziranim (deloholičnim) angažiranjem - pretirano investicijo. Lastne notranje prisile pripišejo drugim (od mene pričakujejo …). Skrb za drugega je namenjena temu, da skoznjo vzpostavijo nad drugim nadzor, da jih ne bi zapustil.

Opis je podoben visoko funkcionalnim osebam, ki se soočajo z borderline (globoko odvisno) osebnostno motnjo aktivno odvisnega tipa.

 Strah pred bližino

Osebe, ki se pretirano bojijo bližine,  ponavadi poročajo o različnih somatizacijah, jezi ali izgubi zanimanja (distanciranju) in depersonalizaciji z anksioznostjo (izgubljanje »občutka sebe«) zaradi zahtevnosti klientov ali okolice, pomanjkanja povratnih informacij ter izgube nadzora ali zaradi pomanjkanja samostojnosti ter neustrezne komunikacije. Za terapijo se največkrat odločijo, ko se znajdejo v okoliščinah, ki od njih zahtevajo povečano čustveno vključevanje ali prepoznavanje čustvenega odzivanja, pričakujejo pa, da se bodo znali bolje braniti pred drugimi in da bodo bolje razumeli odzive in pričakovanja okolja.

Njihova zunanja podoba je nizka, opisujejo se kot samostojne in odgovorne osebe, ki prek dela kažejo svojo pripadnost. Od drugih pričakujejo, da bodo upoštevali njihove krhke meje. Nadzor nad drugimi vzpostavljajo skozi skrb na eksistenčnih področjih (npr. finance). Njihova notranja prisila je, da delo pomeni zanje obstoj. Vsebina storilnostnega samovrednotenja je: Sem, dokler delam. Deloholizem služi temu, da se izognejo občutku izgube sebe (ne-obstoju) ali izgubi stika z okolico in potrdijo samozadostnost. (»Varen sem samo, kadar delam.«) Posebnega razloga zanj ne navajajo, menijo, da je samo po sebi umevno, da je treba delati.

Pretirana aktivnost služi za potrjevanje obstoja in vzdrževanje distance s svetom skozi vzpostavljanje nadzora in nadomeščanje odnosa ter občutka »psevdosamostojnosti«. (Če v odnos z drugimi vložim delo, s tem vzdržujem odnos.) Na videz so neodvisni od dosežkov, pohvala ne vzbudi posebnega zadovoljstva. Tudi na kritiko so relativno neodzivni, če pa jo doživijo kot grožnjo z izolacijo, zato povečajo delovno investicijo ali pa se branijo z intelektualizacijo oz. negacijo.

Taka notranja prisila se oblikuje, ker starši otroka kot osebe sploh ne opazijo ali pa ričakujejo, da otrok nima lastnih potreb, oziroma da se brezpogojno prilagodi njihovim zahtevam (rušijo njegove meje). Njihova osnovna zahteva je, »ne moti nas« (ne zahtevaj ničesar od nas), na otroka se ne odzivajo ali pa pretežno negativno. S tem mu sporočajo: poskrbi, da se mi ne bo treba ukvarjati s tabo, tvojih potreb in občutkov ni. S tem se v otroka vgradi samozadostnost kot ego ideal. Zavračajoči, hladni, distancirani, obenem pa s svojimi potrebami močno vdirajoči starši z otrokom vzpostavljajo stik predvsem skozi funkcionalno oskrbovanje, prilagojeno njim. Pogosto je bila simbioza zgodaj prekinjena ali ustreznega objekta ni bilo (zgodnje sirote). Objektni odnos je tako na ravni parcialnega objekta. Starševsko neempatično »oskrbovanje« otroka nauči, da je stik možen (samo) prek »delovanja«, vdiranje pa, da je bližina ogrožajoča. Pred dezintegracijsko tesnobo (brez dela ne obstajam) se branijo z razcepom. Grožnji bližine in strahu pred izolacijo sledi povečana delovna investicija, ki lahko pripelje do strahu pred preplavljanjem in izgubo sebe, čemur sledi distanciranje in znova strah pred izolacijo ter spet nova nadkompenzirana (deloholična) delovna investicija. Skrb za drugega predstavlja vzpostavitev in vzdrževanje stika z drugim brez bližine in intimnosti, ponavadi v obliki enote gospodar – suženj (glej tabele 32–34).

Opis je podoben visoko funkcionalnim osebam, ki se soočajo s shizoidno osebnostno motnjo.

 Strah pred samouveljavljanjem, tekmovalnostjo

Osebe, ki se bojijo uveljavljati sebe razen s pridnostjo,  največkrat poročajo o anksioznosti in depresivnih znakih, razočaranju (čeprav me hvalijo, ne napredujem) in psihosomatskih težavah zaradi preobremenjenosti, neustreznega priznanja in nagrade, pomanjkanja vpliva na okoliščine ter konfliktov s sodelavci ali nadrejenimi. V terapijo pridejo, ker se borijo z občutki razočaranja in prikrajšanosti, neredko so tesnobni ali depresivni. Izražajo reparacijske zahteve (bolj si zaslužim nagrado …), a se sami aktivno ne borijo za tisto, kar si želijo.

 Od drugih pričakujejo, da bodo prepoznali njihov trud in jih ustrezno nagradili, nadzor nad drugimi vzpostavljajo skozi avtoritarno hierarhijo oziroma skozi pomoč rivalu. V terapijo se vključijo, ko se znajdejo v tekmovalni situaciji, ki ji niso kos, ali ko se okoliščine dela ali življenja bistveno spremenijo, pričakujejo pa, da se naučijo reči ne in bolje uveljaviti. Njihova samopodoba je relativno stabilna, opisujejo se kot pridne in disciplinirane osebe, ki spoštujejo red. Taka notranja prisila – krivda – jim ne dovoli počitka, dokler delo ni končano. (Potruditi se moram bolj kot drugi. Hočem biti perfekten.) Vsebina storilnostnega samovrednotenja je: Jaz sem delaven (priden) človek.

Deloholizem je namenjen uveljavljanju brez občutka krivde (če bi se bolj potrudil, bi zmogel), kot razlog zanj navajajo odgovornost do dela. Nadkompezirana aktivnost služi uveljavljanju, tekmovanju in primerjanju brez občutkov krivde. (Če se pri delu potrudim bolj kot drugi, me bodo upoštevali bolj kot druge (prekosim rivala).) Pohvala jih dolgotrajno motivira za večjo delovno investicijo. Kritika sovpade s prezahtevnim in kaznujočim superegom, zato prav tako spodbudi večjo delovno investicijo. So točni, zanesljivi, vendar se tudi togo držijo pravil in meja, težko prenašajo spremembe in razlike.

Ta notranja prisila je rezultat jasnih starševskih pričakovanj, da mora otrok potlačiti vsako agresivnost, vključno s konstruktivnim uveljavljanjem. Togi, avtoritarni in avtokratični starši (samostojnost enačijo z odporom) zahtevajo ubogljivost, pridnost, red, delavnost; otroka le redko ali nikoli ne pohvalijo. S tem mu sporočajo, da sme izstopati samo s pridnostjo, pridnost in ubogljivost tako postaneta obvezujoč ego ideal.  Delo je temeljna vrednota v družini, počitek je dovoljen šele, ko je vse delo (učenje) opravljeno, jeza je močno tabuizirana, pogosta je primerjava z »boljšimi« (nikdar nisem prvi, najboljši).

Zaradi strahu pred kaznijo (čutim krivdo, ker se želim uveljaviti) oseba potlačuje potrebo po uveljavljanju in tekmovalnosti. Ker zaradi občutkov krivde ne zmore zahtevati ustrezne nagrade, je razočarana in jezna, ker njen poseben trud ni opažen. Te občutke potlači in preusmeri v pretirano delovno investicijo (deloholizem). Krivdo za to, da ni nagrajena, pripiše sebi, temu, da se ni dovolj potrudila (obrne agresijo proti sebi). S skrbjo za tekmeca preseže svoje rivalitetne občutke.

Opis je podoben visoko funkcionalnim osebam, ki se soočajo z obsesivno kompulzivno osebnostno motnjo.