Delovna izčrpanost (wornout)

 Kaj je delovna izčrpanost (wornout)?

Ločimo delovno izčrpanost (angl. wornout) in izgorelost (angl. burnout). Za obe stanji je značilna kronična utrujenost, tako kot tudi za depresivnost in več drugih telesnih bolezni, razlikujeta pa se po vzroku in po posledicah. Razlika med delovno izčrpanostjo in izgorelostjo je podobna razliki med normalnim žalovanjem in depresijo ob izgubi. 

Pri ljudeh, ki se ne vrednotijo predvsem po dosežkih, čezmeren stres in dejansko pretirana delovna obremenitev navadno vodita v delovno izčrpanost. To je normalna posledica pretiranega dela, h kateremu nas silijo predvsem objektivne zunanje okoliščine (denimo neposredna zahteva po podaljšanju delovnega časa, krizne situacije …). Delovna izčrpanost, za razliko od izgorelosti, ni posledica deloholizma.

Delovna izčrpanost se kaže kot preutrujenost in frustriranost, pogostejše so tudi delovne poškodbe. Poleg tega lahko pripelje do stresnih bolezni, kot so povišan krvni tlak, prebavne težave … Delovno izčrpanost odpravita krajši ali daljši počitek in razbremenitev.

Delovna izčrpanost je normalno stanje in je posledica daljšega intenzivnega delovnega napora. Če si bomo po desetih urah v službi, kjer je bilo treba končati neko delo, še doma brez počitka naložili vse obveznosti, zaradi katerih bomo delali še zvečer ali v noč, se bomo že po nekaj dneh počutili izčrpani, po nekaj tednih pa izmučeni. Naše telo in psiha bosta zahtevala počitek, razbremenitev. Kadar zmoremo in znamo dobro uravnavati razmerje med obremenitvijo in počitkom, so ta stanja občasna in se pojavijo le po izjemnih obremenitvah. Ko si odpočijemo, morda po kakšnem dodatnem prostem dnevu, se nam dobro počutje vrne, z njim pa tudi delovni zagon.

Ključna razlika je tudi ta, da pri delovni izčrpanosti ni psihopatoloških simptomov, kakšni so anksioznost ali depresivnost, medtem ko se pri izgorelosti, ki je duševna motnja, začnejo vse močneje izražati.

Brez notranjih prisil

Človek brez notranjih prisil, kot sta perfekcionizem in potreba po ugajanju, obremenilne okoliščine stvarno oceni in prepozna svoje meje. Da se zaščiti, se dogovarja in pogaja o svojih delovnih obremenitvah ter o njihovem obsegu in trajanju. Tak človek išče načine, kako si odpočiti vsaj zunaj delovnega časa. Če obremenitev, ki ga izčrpavajo, ne more omejiti kako drugače, si poišče ustreznejše delo ali delovno okolje. Prav tako se ne bo po lastni izbiri znova in znova poganjal v samoizčrpavanje, saj n čuti potrebe, da se dokazuje skozi dosežke; velika večina (80 %) delovno izčrpanih oseb se ne vrednoti po dosežkih.

Prav tako pa zmore drugim postavljati realne meje, ko se sooča z njihovimi pričakovanji ali zahtevami. Prenese tudi nezadovoljstvo in jezo, saj se zaveda lastnih meja in svoje vrednosti.

Izgorelost ali delovna izčrpanost?

Delovna izčrpanost (wornout)

·       preveč obveznosti >> iskanje razbremenitve
·       intenzivna, stabilna čustva
·       občutek nuje
·       frustracija >> telesna izčrpanost
·       vodi v nezadovoljstvo, jezo, strah
·       prevladujejo telesne posledice
·       pretirane zunanje obremenitve
·       dosežki ne izboljšajo samovrednotenja
·       80 % 1. stopnja – preizčrpanost

Izgorelost (burnout)

·       deloholizem >> izstop iz obveznosti
·       odsotnost čustev se izmenjuje z izbruhi jeze in depresijo
·       hiperaktivnost se izmenjuje z občutkom nemoči in brezupa
·       strah, tesnoba >> izčrpanost motivacije, energije, smisla
·       vodi v psihopatološke simptome (depresivne, anksiozne …)
·       prevladujejo psihične posledice
·       storilnostno samovrednotenje in psihološke okoliščine dela
·       dosežki izboljšajo samovrednotenje
·       75 % 2. in 3. stopnja – ujetost in izgorelost