Psihološke okoliščine

 V pozitivnih psiholoških razmerah raste delovna zavzetost in s tem tudi učinkovitost.

 

 

Psihološke okoliščine dela so:

- delovna obremenitev, 
- nadzor nad delom, 
- nagrada za opravljeno delo, 
- delovna skupnost, 
- komunikacijski kanali, 
- pravičnost in vrednote ter 
odnosi v podjetju,
- odnosi z družbenim okoljem.

 

Psihološke okoliščine življenja so:

 - medosebni odnosi z bližnjimi 
(partner, starši, otroci …)
- eksistenčna varnost, 
- skrb za osebe s posebnimi potrebami,
- življenjski cilji …

 

 

 

Recipročnost

 

Pozitivne psihološke okoliščine zagotavljajo recipročnost med našim vlaganjem v odnos z ljudmi/delom in stopnjo zadovoljitve temeljnih potreb v teh odnosih. 

Na delovnem mestu pričakujemo, da bomo poleg ustreznega plačila za svoje delo dobili tudi potrditev za dobro opravljeno delo (potreba po sprejetosti); razmeroma stabilne delovne razmere in nadzor nad delovnimi okoliščinami (varnost); jasno opredeljene naloge (potrebe po razumevanju) in podobno. 

Pričakujemo torej recipročnost – več ko vlagam, več mojih potreb bo zadovoljenih. Kadar takšne recipročnosti ni, smo razočarani. Vzrok za razočaranje so lahko realno neustrezne okoliščine, lahko pa tudi naša nestvarna pričakovanja.

 

 

Različno doživljanje okoliščin

 

Čustvene ranljivejši smo za okoliščine, ki nas (največkrat nezavedno) spomnijo na stiske v naših pomembnih odnosih v otroštvu. Otroške izkušnje se razlikujejo od človeka do človeka, zato različni ljudje enake okoliščine doživljajo različno.

Če so starši od otroka pričakovali izjemne dosežke, bo kot odrasla oseba prepričan, da to od njega pričakujejo tudi drugi (denimo nadrejeni), zato ga bo pogosto strah, da jih bo razočaral. Vsako nalogo, ki mu jo bo zaupal nadrejeni, bo razumel kot zahtevo po popolnosti. 

Človek, ki so mu starši postavljali stvarne zahteve, bo v uspešno izpolnitev enake naloge vložil precej manj napora, predvsem pa bo manj zaskrbljen. V pozitivnih psiholoških okoliščinah raste delovna zavzetost in s tem tudi učinkovitost.

 

 

 

Prekrivanje z notranjimi prisilami

 
Neustrezne psihološke okoliščine dela in življenja za slehernega človeka pomenijo obremenitev. Kadar pa se te zahteve in obremenitve objektivno ali subjektivno prekrivajo z notranjimi prisilami, ki jih v sebi nosijo kandidati za izgorelost, prinašajo tudi večje tveganje, da bodo sprožile izgorevanje. 

Notranje prisile so se oblikovale v odnosih in se sprožajo v odnosih, zato delo z ljudmi kandidata za izgorelost pogosteje izpostavi zanj tveganim odnosom, ki jih doživi kot čustveno obremenilne (stresorji). Pri kandidatih za izgorelost potemtakem delo z ljudmi povečuje tveganje.