Negotov stil navezanosti – pogojevana ljubezen
»Take/takega te pa ne maram!«
To je eden od nadvse pogostih stavkov, ki jih starši izrečemo svojim otrokom, kadar jim želimo dopovedati, da nam to, kar je naredil, ni všeč. Pričakujemo (in največkrat tudi dosežemo), da je otroku žal za storjeno in da tega ne ponavlja. Toda ali se zavedamo, da s tem otroka prestrašimo, saj se zboji, da bo izgubil tudi našo ljubezen?
Pogosto slišimo, da otrok za zdrav osebnostni in čustveni razvoj potrebuje brezpogojno ljubezen. In v čem je razlika med brezpogojno in pogojevano ljubeznijo? Prva je tista, ki otroka sprejema takega, kot je – in zato, ker je. Pogojevana ljubezen pa pomeni, da otroka sprejemamo in mu izkazujemo ljubezen predvsem – ali zgolj – takrat, ko naredi to, kar želimo. Pomeni, da kot osnovno kazen uporabljamo odtegovanje ljubezni.
Otrok si mora torej s pridnostjo kupovati ljubezen staršev. Ljubezen in pozornost dobi takrat, ko naredi nekaj, kar je nad njegovimi otroškimi močmi.
Pogojevana in brezpogojna ljubezen
Pogojevana ljubezen je eden od ključnih razlogov za oblikovanje osebnostnih značilnosti, ki pomenijo tveganje za izgorevanje (in druge duševne motnje).
Vzgoja s pogojevano ljubeznijo pomeni, da je bil odnos med starši in otroki usmerjen na zadovoljevanje potreb staršev in ne na otrokove razvojne potrebe, kar bi mu pomagalo, da bi se oblikoval v osebnostno zrelo in samostojno osebo. Tak odnos mu onemogoča, da bi oblikoval varno obliko navezanosti na starše. Prezahtevni starši otroku vcepijo prepričanje, da je dober samo takrat, ko zadovolji njihova pričakovanja in potrebe. Kadar izraža potrebe, ki se razlikujejo od njihovih, tvega, da ga bodo zavrnili ali razvrednotili (»Takega te pa ne maram!«). Pravimo, da starši svojo ljubezen pogojujejo.
Brezpogojna ljubezen nikakor ne pomeni, da otroku dopuščamo vse, kar mu pade na pamet – nasprotno. Brezpogojna ljubezen pomeni tudi veliko ustreznega omejevanja in postavljanja zahtev, tudi kaka konstruktivna kritika otrokovih dejanj (ne otroka kot osebe!) in kazen je vmes, predvsem pa veliko spodbujanja ter razumevanja njegovih potreb in omejitev. V takem odnosu starševska ljubezen nikoli ni nagrada za pridnost, prav tako starši otroka ne kaznujejo z odvzemanjem naklonjenosti. Zavračajo le dejanja, nikoli otroka.
Samovrednotenje in stil navezanosti
Odnos, kakršnega so imeli pomembni odrasli v otroštvu (najpogosteje s starši), otrok ponotranji kot odnos do sebe in vrednotenje samega sebe.
Če starši ljubezen pogojujejo, človek kot odrasla oseba tudi sam sebe sprejema zgolj tedaj, ko zadovolji pričakovanja drugih. Ni pomembno, ali so ta izražena neposredno ali pa so se z vzgojo vgradila vanj v obliki vrednot. Zato se tak človek ceni in se ima rad samo takrat, ko dobi zunanjo potrditev, da je nekaj uspešno opravil. Otrokovo samovrednotenje tako ostane odvisno od zunanjih potrditev za dosežke, torej storilnostno pogojeno.
Odnos s starši je osnovna oblika odnosa, ki jo spoznamo, je tudi model bližine in ljubezni oziroma stil navezanosti. Po tem modelu oblikujemo odnose z življenjskim partnerjem, z otroki in z drugimi pomembnimi ljudmi v odraslem življenju. Kdor sploh ne pozna varnega modela navezanosti, čustveno izsiljevanje, kar pogojevana ljubezen v resnici je, zamenjuje za obliko izkazovanja ljubezni. Izbira si partnerje, prijatelje ali sodelavce, ki ga zlorabljajo na enak način – in se tudi sam podobno vede do njih.
Labilna samopodoba je posledica vzgoje s pogojevano ljubeznijo – negotovega stila navezanosti. Notranje prisile, ki izhajajo iz labilne samopodobe in so odvisne od storilnostnega samovrednotenja, so velika ovira, ki človeku onemogoča, da bi čutil, uveljavljal in zadovoljeval svoje temeljne potrebe, obenem pa so največji dejavnik tveganja za razvoj izgorelosti.