Motivacija za delo

 

Deloholik je storilnosten, zavzet delavec pa je učinkovit. Deloholizem je ključni simptom izgorevanja.

Z izboljšanjem psiholoških okoliščin dela je v mogoče v podjetju podpreti zadovoljstvo in zavzetost za delo ter s tem povečati učinkovitost in dobiček. 

 Zavzeti za delo

Zavzetost za delo je pozitivna, izpopolnjujoča usmerjenost na delo, za katero so značilne energičnost, predanost, veliko zanimanje in zatopljenost v delo. V nasprotju z deloholiki pri zavzetih delavcih ni opaziti značilne kompulzivnosti (prisilnost).

Delo doživljajo kot izziv in včasih celo zabavo, ne kot zasvojenost.  To so najkakovostnejši zaposleni v podjetju, ki znajo z ustrezno mero razbremenitve in počitka dobro skrbeti zase, čeprav pogosto delajo več, kot zahtevajo od njih. »Delovni navdušenci« so »srečni, trdi delavci« – entuziastični, svoje delo imajo radi, doma in pri delu pa se izogibajo konfliktom, predvsem zaradi pozitivne naravnanosti in visoke socialne inteligence. 

V nasprotju s tistimi, ki izgorevajo, so zavzeti delavci polni energije, čustveno povezani s svojim delom in se čutijo kos delovnim zahtevam. Zavzetosti za delo ne smemo zamenjevati s tradicionalnim konceptom zadovoljstva pri delu in zvestobe delovni organizaciji, ki je precej ožji oziroma se nanaša samo na cilj dela.

Pri zavzetih delavcih prevladujeta zanimanje in veselje do dela.

 

Deloholiki

Sindrom deloholizma je mogoče opredeliti kot posameznikovo nenehno ter časovno obsežno delovanje in razmišljanje, povezano z delom, ne da bi za to obstajala zunanja nuja. Potreba po delu je pretirana do te mere, da sčasoma načne zdravje, zmanjša življenjsko zadovoljstvo ter ogroža medosebne odnose in socialno delovanje. 

Tako kot zavzeti za delo tudi deloholiki delajo več, kot od njih zahtevajo, vendar to počnejo zato, ker si v primeru utrujenosti ne zmorejo postaviti meje, zaradi česar se izčrpavajo onkraj vseh meja. To jim branijo notranje prisile, ki se kažejo kot občutki tesnobe – strahu, sramu in krivde. Deloholik dela, da bi ubežal pred temi občutki, in (nestvarno) pričakuje, da jih bo beg v delo odpravil. Njegov cilj ni zadovoljstvo ob delu ali (dobro) opravljenem delu, zato mu opravljena naloga ne prinese razbremenitve, ampak zgolj kratkotrajno ublažitev tesnobe, ki ji sledi nov delovni cikel. Ker je odzivanje na tesnobo z delom neustrezno, je na koncu izčrpan in razočaran. Čeprav se na videz zdi, da je deloholizem za podjetje koristen, dolgoročno zaradi boleznin prinese več stroškov kot učinka. Deloholiki imajo tudi več težav v medosebnih odnosih, socialnem delovanju zunaj delovnega mesta in nasploh slabše socialno delujejo; v zakonu so pogosteje odtujeni.

 

Na razgovor za delo pride idealen kandidat …

Izkaže se z izvrstnimi rezultati dosedanjega dela ali študija, zase po navadi pravi, da je odgovoren, zanesljiv, delaven, morda se »pohvali«, da je deloholik. Tudi prejšnji delodajalec ni imel kakšnih bistvenih pripomb. Morda le, da si nalaga preveč. Pripravljen je sprejeti naše delovne pogoje in zahteve, o njih se skorajda ne pogaja. Zanima ga, kaj se od njega pričakuje, svoja pričakovanja pa le redko izrazi.

 Odločitev za takega kandidata se tudi po zaposlitvi izkaže kot dobra izbira. Na delovnem mestu se trudi preko meja, dosega dobre ali celo izjemne rezultate, ne zavrača nalog. Ne pritožuje se, le občasno omeni, da je delal do poznega večera. Vnaprej skuša izpolniti želje in pričakovanja nadrejenih, je požrtvovalen in tovariški. Izogiba se konfliktom, celo do te mere, da se ne postavi zase tudi takrat, ko bi bilo to nujno. Pohvala ga vzpodbudi k še večjemu trudu, vsaka kritika se ga močno dotakne. Na delo prihaja prvi in ga zapusti med zadnjimi.

 Kdo si ne bi želel takega zaposlenega? Ja, dokler ne začne vse pogosteje izostajati zaradi različnih težav in bolezni oziroma se dokončno ne zruši, izgori. Vzrok je, da se tak človek vede kot tekač, ki želi prešprintati maraton, ker ne zna prepoznati in postaviti zdravih meja sebi in drugim.