Psihopat - Kaj je psihopatska osebnostna motnja
Ali gre pri antisocialni osebnostni motnji in psihopatski osebnosti za isto motnjo?
· Antisocialna osebnostna motnja
· Psihopatska osebnostna motnja
Razlike med pojmi antisocialna (disocialna) osebnost, psihopat in sociopat
· Psihopatija - antisocialnost
· Psihopatija - sociopatija
Vrste in oblike psihopatskih osebnosti
· nizko funkcionalna psihopatska struktura
o antisocialni psihopati
o sociopati
o temna triada
· srednje funkcionalna psihopatska struktura
o impulzivni prestopniki
o prestopniki – povratniki
o nasilneži
· visoko funkcionalna psihopatska struktura
o socialno uspešne (funkcionalne) psihopatske osebnosti
o prosocialne psihopatske osebnosti
Ali gre pri antisocialni osebnostni motnji in psihopatski osebnosti za isto motnjo?
Ne.
V preteklosti so psihopatijo in sociopatijo enačili z antisocialno (disocialno) osebnostno motnjo, vendar so novejša spoznanja pripeljala do razlikovanja med temi pojmi, čeprav strokovnjaki še vedno niso povsem enotni, ko gre za njihove oznake.
Najprej bomo poskušali razložiti razlike med njimi, v nadaljevanju pa bomo podrobneje opisali značilnosti psihopatije (psihopatska osebnost z antisocialno osebnostno motnjo), ki je najnevarnejša oblika te motnje.
Antisocialna osebnostna motnja
Antisocialna osebnostna motnja je psihiatrična kategorija, s katero je opredeljena določena vrsta osebnostnih motenj.
V Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj (DSM 5) je antisocialna motnja osebnosti opredeljena kot vrsta motenj osebnosti, za katere je značilen trajen vzorec neupoštevanja in kršenja pravic drugih ali temeljnih socialnih pravil, ki nastopi že v otroštvu in se nadaljuje v odraslo dobo.
Mednarodna klasifikacija mentalnih in vedenjskih motenj Svetovne zdravstvene organizacije pa govori o disocialni osebnostni motnji, za katero je značilno veliko neskladje med posameznikovim vedenjem in veljavnimi družbenimi normami, pri čemer je ključna nezainteresiranost za čustva drugih (pomanjkanje vesti in empatije), ki se kaže v ponavljajočem se zavajanju in prevarantstvu. Med temeljne značilnosti spadata še neodgovornost ter neupoštevanje družbenih norm, pravil in obveznosti. Kaže se tudi kot: nezmožnost vzdrževanja trajnih socialnih odnosov (četudi oseba nima težav pri vzpostavljanju stikov); nizka frustracijska toleranca in hitra razburljivost, ki lahko obsega nasilje; nezmožnost doživljanja občutka krivde; nesposobnost za spreminjanje na osnovi izkušenj in kaznovanja; nagnjenje k upravičevanju svojih dejanj in grajanju drugih (pomanjkanje obžalovanja).
Vedenjske oblike, značilne za motnje vedenja, so razvrščene v štiri kategorije: agresivnost do ljudi/živali, uničevanje premoženja, goljufije/kraje in resno kršenje zakonov. Dejstvo je, da se oseba z antisocialno osebnostno motnjo ne prilagaja družbenim normam, zakonitosti pa le redko.
Za antisocialno osebnostno motnjo so torej značilni številni znaki neustrezne socializacijske prilagoditve, ki se kažejo v obliki tveganega, neodgovornega in impulzivnega obnašanja, nezmožnosti postavljanja, sledenja in doseganja dolgoročnih ciljev, zavajanja in patološkega laganja ter zapletanja v kriminalna dejanja.
Omeniti velja, da gre pri tej osebnostni motnji za antisocialno in ne zgolj asocialno vedenje. Razlika je v tem, da asocialno vedenje sicer ni skladno z normami posamezne družbe (denimo klateštvo), vendar jih ne ruši in ne ogroža, medtem ko antisocialno vedenje neposredno škoduje interesom drugih oziroma ogroža druge. (denimo delinkventnost).
Psihopatska osebnostna motnja
Pri pravem psihopatu igrajo pomembno vlogo genetski dejavniki in predispozicije, na katere žal nimamo prav nobenega vpliva. Vsak človek se rodi z določenim temperamentom (biološka predispozicija), na osnovi katerega se v procesu socializacije in vzgoje oblikuje osebnostna struktura.
Biološke značilnosti delovanja osrednjega živčnega sistema se pri psihopatih pomembno razlikujejo od povprečnih ljudi, predvsem po specifičnem načinu procesiranja lingvističnih (jezikovnih) in čustvenih informacij. Psihopati so namreč manj sposobni za obdelovanje in uporabo globljih jezikovnih semantičnih pomenov ter za zaznavanje, prepoznavanje in cenjenje polnega čustvenega pomena dogodkov/izkušenj.
Nerazumevanja globljih jezikovnih semantičnih pomenov se kaže v tem, da človek vse razume dobesedno. Razumevanje besed in besednih zvez ostaja na konkretni ravni, brez prepoznavanja prenesenih pomenov, metafor in čustveno obarvanih sporočil besedne vsebine.
Primeri: beseda dom psihopatu pomeni »stalno prebivališče« in ne mesta, na katero je človek navezan, kjer je varen …
Neprepoznavanje in odsotnost čustvenih pomenov dogodkov/izkušenj je odraz genetske posebnosti – manjše odzivnosti ali celo neodzivnosti limbičnega sistema, ki je v primeru primarnih psihopatov manj dejaven/nedejaven pri čustvenih dražljajih (zlasti negativnih: strah, sram, gnus …).
Zato težje prepoznavajo znake strahu, žalosti in drugih čustev.
To pojasnjuje njihovo čustveno praznino, plitvost čustvenih odzivov, pomanjkanje empatije in tudi nezmožnost navezovanja, kar seveda ni možno brez kakršnega koli čustvenega odzivanja in doživljanja drugega.
Da lahko v družbi prikrito funkcionirajo, se zelo hitro naučijo mehaničnega prepoznavanja čustev drugih, ki jih pozneje tudi oponašajo (igrajo). Obnašajo se torej tako, kot da čustva tudi v resnici čutijo.
Najprepoznavnejša značilnost psihopatske osebnosti je neustrašnost (odsotnost strahu), ki sama po sebi ni psihopatija, je pa pomembna predispozicija. Raziskave, opravljene s funkcionalno magnetno resonanco, kažejo, da nekateri ljudje ne čutijo strahu, saj se njihovi možganski centri, ki so pri drugih ljudeh ob nevarnih dražljajih aktivni, preprosto ne odzivajo. Zato tudi ne pride do čustvenih in fizioloških reakcij na dražljaje, ob katerih večina ljudi začuti strah. To pomeni, da so nekateri ljudje v resnici rojeni neustrašni oziroma odporni proti stresu.
Čeprav so vsi antisocialni psihopati neustrašni, pa vseh ljudi, rojenih s to posebnostjo, ne oblikujejo antisocialne značilnosti in vedenjski vzorci. Zlasti del tistih, ki so odraščali v čustveno ugodnem in varnem okolju, se usmeri v izrazito prosocialno življenje, kjer utegne biti ta njihova posebnost celo prednost.
Razlike med pojmi antisocialna (disocialna) osebnost, psihopat in sociopat
Najprej je treba razlikovati med osebnostno strukturo in osebnostno motnjo. Vsi nosimo v sebi tudi kako lastnost, ki bi jo lahko označili kot psihopatsko (ali pa smo se kdaj vedli brezčutno). Toda zato še nismo psihopati oziroma ne trpimo za antisocialno osebnostno motnjo. Še več, nekatere od teh lastnosti so v sodobnem svetu postale tako običajne, da jih ne moremo več pripisovati le osebam z duševnimi motnjami.
Pri osebnostni motnji so nekatere odklonske osebnostne poteze tako izrazite, da predstavljajo prevladujoč vzorec doživljanja in vedenja ter osebi in/ali ljudem okrog nje povzročajo težave. Na drugi strani nekatere lastnosti, ki so navedene pri antisocialni osebnostni motnji, veljajo tudi za številne druge motnje osebnosti (denimo pri narcistični osebnostni motnji).
Med osebami z antisocialno osebnostno strukturo namreč ne prevladujejo sociopati in psihopati, ampak gre za cel spekter odklonskih osebnostnih struktur. Po raziskavah je le ena od treh oseb s to strukturo osebnosti tudi pravi psihopat ali sociopat, večina sociopatov in psihopatov pa izpolnjuje kriterije za antisocialno motnjo.
Psihopatija - antisocialnost
Novejši raziskovalci razumejo psihopatijo in antisocialnost kot različni dimenziji, ki sta pri vsakem konkretnem posamezniku različno izraziti. Čeprav sta tesno povezani, osebe z antisocialno osebnostno motnjo niso nujno psihopati in nasprotno, vsi psihopati se ne vedejo antisocialno.
Psihopatijo sestavljajo značilne osebnostne poteze (struktura osebnosti), med katerimi izstopajo plitvost/odsotnost čustvovanja, navidezni šarm, manipulativnost in odsotnost empatije. Ta dimenzija je povezana z narcistično motnjo osebnosti, nizko ravnjo anksioznosti, empatije in stresnega odziva, z majhnim tveganjem za samomor ter z visokimi rezultati na lestvicah dosežkov in socialne moči.
Pri antisocialnosti pa je v ospredju antisocialno vedenje, ki izhaja iz teh osebnostnih potez: zapletanje v kriminalna dejanja, impulzivnost, neodgovornost, šibek nadzor nad vedenjem in mladostniška delinkventnost. Ta dimenzija je tesneje povezana s socialno deviantnostjo, z iskanjem vznemirjenja, nizkim socioekonomskim statusom in visokim tveganjem za samomor.
Raziskave, opravljene med obsojenci v zaporih, so namreč pokazale, da jih večina (od 80 do 85 %) dosega visok rezultat, ko gre za antisocialnost (antisocialna motnja), samo 20 odstotkov pa jih je doseglo visok rezultat, ko gre za psihopatijo. Toda teh 20 odstotkov je zagrešilo več kot polovico najhujših kaznivih dejanj, s serijskimi in ponavljajočimi se posilstvi vred.
Ljudje z antisocialno motnjo osebnosti so pogosteje nasilni do znanih ljudi, zlasti do žensk. Njihovo nasilje je impulzivno, storjeno v afektu, saj so tudi sami izrazito impulzivni. Njihovo čustvovanje je silovito in labilno, poleg tega so živčni, anksiozni in nagnjeni k dolgočasju. Pogosto so odvisni od alkohola ali drog. Ker so manj vestni in vztrajni, dosegajo nižjo izobrazbo in tudi njihov socioekonomski položaj je nižji. Z leti se impulzivnost in antisocialno vedenje začneta umirjati.
Psihopati svoje nasilje pogosteje usmerijo na neznane ljudi in moške. Ker je njihovo čustvovanje veliko manj intenzivno, obenem pa so brezčutni ter brez empatije in slabe vesti, je pri njih tudi nasilje manj impulzivno, bolj premišljeno in neredko izhaja iz maščevalnosti ali samodokazovanja. Ne čutijo strahu in anksioznosti, redkeje ravnajo v afektu, največkrat tudi nimajo težav z alkoholom in/ali drogami. Lahko so zelo vestni, tudi njihov socioekonomski status je navadno višji, saj jim prav njihove lastnosti omogočijo napredovanje po socialni lestvici. Te lastnosti (manipulativnost, brezčutnost, neustrašnost, odsotnost empatije) so trajne in se z leti ne spreminjajo.
Psihopatija - sociopatija
Stroka razlikuje med psihopatijo in sociopatijo tudi na osnovi izvora in dejavnikov, ki vplivajo na nastanek teh osebnostnih motenj. Obe sta sicer rezultat kombinacije genetskih in družinskih dejavnikov, vendar naj bi bila psihopatija v večji meri odvisna od dednosti, sociopatija pa od okolja.
Za psihopate naj bi bila najznačilnejša velika potreba po dražljajih (možganska stimulacija) ter posledično tvegano vedenje in nezmožnost ponotranjenja socialnih norm (učenje na osnovi izkušenj). Pri sociopatih pa naj ne bi šlo za posebnosti v vrojenih značilnostih; motnja naj bi v večji meri izvirala iz negativnih socialnih dejavnikov (zanemarjanje, ponavljajoče se travme in (nasilne) zlorabe v otroštvu, skrajna revščina, vpletenost v kriminal, skrajno nizka ali visoka inteligentnost).
Razlike: drugi ljudje sociopate navadno prepoznavajo kot motene osebe, saj so čustveno nestabilni, živčni in nagnjeni k izbruhom (vzkipljivi). Čeprav težje, se vendarle lahko navežejo na druge ljudi. Psihopati se zdijo bolj prilagojeni, lahko imajo stabilno zaposlitev in družino, četudi ne gradijo čustvenih vezi in ne čutijo empatije. So izrazito manipulativni in egocentrični, zlahka pridobijo zaupanje in utegnejo biti celo karizmatični.
Med skupne poteze sociopatov in psihopatov sodijo brezbrižnost do pravic drugih, pomanjkanje slabe vesti in obžalovanja, neupoštevanje zakonov in socialnih norm ter nagnjenost k nasilnemu vedenju in čustvenim izbruhom.
Vrste in oblike psihopatskih osebnosti
Za lažje razumevanje raznolikosti, značilne za ta krog osebnostnih struktur, smo psihopatske osebnosti razvrstili na osnovi stopnje funkcionalnosti, katere izraz je prisotnost in izraženost psihopatskih in antisocialnih značilnosti tervedenja:
1. nizko funkcionalna psihopatska struktura: antisocialni psihopati, sociopati, temna triada,
2. srednje funkcionalna psihopatska struktura: psihopatske osebnosti z izraženim disocialnim in antisocialnim vedenjem (denimo prestopniki – povratniki, nasilneži),
3. visoko funkcionalna psihopatska struktura: prosocialne psihopatske osebnosti, socialno uspešne psihopatske osebnosti (denimo korporativni psihopati).
Nizko funkcionalna psihopatska struktura
Antisocialni psihopati
Z izrazom psihopat označujemo psihopatske osebnosti z izraženo antisocialno osebnostno motnjo. Lahko jih opišemo tudi kot plenilce brez vesti. Zanje je značilno ponavljajoče se antisocialno ravnanje, ki se lahko kaže kot agresivno, izkrivljeno, kriminalno ali nemoralno vedenje brez empatije, slabe vesti ali obžalovanja.
Zgodnji znaki
Že pri otrocih s to motnjo je opaziti nekatere vedenjske odklone. Pri veliki večini se že v zgodnjih letih pojavita prikrita/odkrita nasilnost in rušilnost, še posebno ustrahovanje in mučenje živali/vrstnikov. V zadnjih letih anonimnost, ki jo ponuja internet, olajša izražanje teh tendenc v obliki spletnega trpinčenja, saj se prav zaradi anonimnosti lažje izognejo posledicam.
Odsotnost slabe vesti in obžalovanja, kompulzivno laganje in izrazita manipulativnost so lahko pri otrocih znaki razvijajoče se psihopatije. Na to utegnejo kazati ponavljajoče se (tudi manjše) tatvine in piromansko vedenje.
Za psihopate je namreč značilna nagnjenost k psihološki potešitvi kriminalnih, spolnih ali nasilnih impulzov. Osebe s to motnjo najdejo potešitev v asocialnem vedenju, svojih dejanj pa ne obžalujejo. Svojim impulzom se ne morejo in se jim tudi nočejo upreti ali jih nadzirati. Vse želijo tukaj in zdaj, po možnosti za vsako ceno.
Neustrašnost in brezčutnost...
Zanje je značilna tudi nezmožnost učenja na napakah. Prirojena neustrašnost pojasnjuje, zakaj kazen ali grožnja kazni na psihopate nima nikakršnega učinka, saj se kazni in groženj preprosto ne bojijo. Četudi vedo, da bodo dobili elektrošok, to v njih ne vzbudi nikakršnega čustvenega odziva. Negativne posledice (kazen) ne vodijo v spremembo vedenja, saj so imuni na negativno podkrepljevanje.
Njihovi prevladujoči čustvi sta predvsem nenehna razdražljivost in bes (čeprav ni nujno, da ju tudi pokažejo). Ti ljudje so do drugih brezčutni in brezobzirni, poleg tega ne poznajo empatije in občutka vesti, zato po tistem, ko nekoga prizadenejo, ne čutijo obžalovanja.
Svoje zločine pogosto podrobno načrtujejo in izpeljejo, predvidijo pa tudi možne izhode, ki naj jih zaščitijo pred posledicami. Ker jih trpljenje drugih ne vznemiri, jih neredko najdemo med plačanimi morilci, ki zmorejo tik po hladnokrvno načrtovanem in izpeljanem umoru s svojo družino mirno sesti k večerji. Zmožni so hladnokrvno in sadistično mučiti ali uničevati drugega človeka/ljudi ter ob tem čutiti zadovoljstvo in zadoščenje, saj so prepričani, da imajo do tega neodtujljivo pravico.
...in površinska očarljivost
Na drugi strani so lahko psihopati tudi očarljivi, saj so manipulativni in hitro pridobijo zaupanje ljudi. Ker se naučijo oponašati čustva, čeprav jih sami ne doživljajo, se drugim zdijo normalni. Pogosto so izobraženi, imajo redno zaposlitev in celo družino, pred katero utegnejo uspešno skrivati svojo resnično naravo, torej popolno brezčutnost in hladnost. Zato jih najdemo med tistimi, ki za zaprtimi vrati duševno/telesno sadistično ustrahujejo, zlorabljajo ali mučijo svoje bližnje, navzven pa ohranjajo podobo povsem običajne družine (npr. Fritzl).
Podtipi psihopatske motnje
Ta osebnostna motnja obsega več podtipov. Nekatere klasifikacije psihopate delijo na agresiven, aktivno plenilski podtip, ki pogosto izkazuje nasilnost, in na bolj pasiven/parazitski podtip, pri katerem gre za razmeroma nenasilno manipulativnost (prevarantstvo).
Drugi znanstveniki jih delijo na take, ki bolje nadzirajo nasilne impulze in ki so zaradi svoje hladnokrvnosti v življenju uspešnejši, ter na tiste, ki so impulzivno nasilni do drugih (»vročekrvni«). Hladnokrvnejši med psihopati, zlasti tisti, ki so izrazito inteligentni in karizmatični, se lahko zaradi svoje brezčutnosti, brezobzirnosti in odsotnosti strahu zelo učinkovito uveljavijo v visoki politiki ali v gospodarstvu, kjer brez pomisleka zlorabljajo moč ter izkoriščajo, varajo ali celo uničijo številne ljudi – bodisi profesionalno bodisi ekonomsko. Nekatera od njihovih značilnih področij delovanja so piramidne igre in posojanje denarja za oderuške obresti. Razpon nasilnejših (vročih) psihopatov sega od tistih, ki ustrahujejo in mučijo bližnje, sodelavce ali podrejene, do serijskih morilcev, ki se sadistično izživljajo nad žrtvami.
Nekatere raziskave kažejo, da je psihopatija po svoje skrajna oblika narcistične osebnostne motnje in da je ne moremo enačiti z antisocialnimi tendencami, ki se lahko pojavljajo tudi pri drugih osebnostnih motnjah.
Sociopati (sekundarna psihopatija)
Termin sociopatija je pogosto v rabi tudi kot nadomestek za izraz psihopatija, vendar je to zmotno. Sociopat je neustrezno, nezadostno ali napačno socializirana oseba, ki krši družbene norme. Toda nezadostna socializacija sociopatov ni povezana ne z biološko in ne s temperamentno predispozicijo, zato jim nekateri pravijo tudi sekundarni psihopati.
Travmatično otroštvo
Poenostavljeno rečeno je sociopat posledica neustreznega starševstva, v prvi vrsti zanemarjanja in različnih zlorab. Ustrezno, torej dovolj dobro starševstvo omogoča optimalno socializacijo; pri otroku razvojno podpre zdravo integracijo v družbo, upoštevanje družbenih norm in omejitev, zdravo stopnjo konformizma ter primerno mejo med sodelovanjem in zdravo tekmovalnostjo. Ustrezno socializirani otroci imajo zdravo podprt moralni razvoj ter razvijejo občutek za lojalnost, pa tudi sočutje in občutek vesti.
Vse to postavi trdne temelje, ki omogočijo, da se človek pozneje orientira prosocialno ter postane družbeno sprejemljiv in zaželen. Tak človek sledi etičnim normativom skupnosti ter je v odrasli dobi zmožen odgovornega ravnanja in dela. Egocentrično otroško pozicijo, ki si prizadeva za neposredno zadovoljevanje potreb, dovolj dobri starši preusmerijo proti prosocialnemu vedenju. To storijo tako, da ustrezno podprejo tudi druge otrokove potrebe, s čimer mu ponudijo dovolj spodbudno okolje, v katerem lahko varno preseže ta razvojni odmik.
Otrok, ki je deležen zanemarjanja in zlorabljenja, bo svojo nemoč, jezo in nezadovoljstvo preusmeril tja, kjer bo imel občutek relativne moči. Taki otroci navadno hitro končajo kot prestopniki, pripadniki tolp ali tako imenovani otroci z vedenjskimi motnjami, ki jih je z dodatnim kriminaliziranjem mogoče poriniti tako daleč, da postanejo pravi kriminalci.
Vzkipljivost in impulzivnost
V nasprotju s psihopati imajo sociopati nižjo frustracijska toleranco, zato so navadno bolj živčni in jih je mogoče zlahka pripraviti do tega, da nenadzorovano izbruhnejo. Zanemarjanje na strani staršev ali skrbnikov ima poleg pomanjkljive socializacije pogosto za posledico nizko izobrazbeno raven, zaradi česar so nemalokrat slabo izobraženi in živijo na družbenem robu, saj niso zmožni obdržati stalne zaposlitve.
V nasprotju s psihopati se lahko nekateri sociopati navežejo na posamezno osebo ali skupino, čeprav ne razvijejo odnosa do širše družbe. Tako utegnejo razviti močno pripadnost svoji (pogosto delinkventski) skupini, obenem pa se zapletajo v številna kriminalna dejanja.
Zaradi kratkostičnega doživljanja (impulzivnost) ter šibke strukturiranosti ne zmorejo dolgotrajnega načrtovanja in samodiscipline, posledično pa so tudi njihovi zločini, če jih zagrešijo, navadno spontani, nenačrtovani in nestrukturirani. V besu lahko storijo celo najokrutnejše zločine, zmožni so tudi skrajnega sadizma, vendar je pri teh dejanjih navadno prisoten tudi vsaj nekakšen čustven naboj (bes, sovraštvo), do katerega pri psihopatih največkrat ne pride.
Temna triada
Temna triada je strokovni izraz za poseben in nevaren psihopatološki fenomen, specifično izraznost oblike psihopatije, ki je za okolico (družina, partnerstvo, delovna organizacija, skupnost …) izrazito rušilen in nevaren. Temno triado sestavlja kombinacija lastnosti, med katerimi je vsaka že sama po sebi za soljudi izrazito rušilna – psihopatija, narcisizem in makiavelizem.
Ljudje, ki v svoji osebnostni strukturi nosijo prvine temne triade, sinergistično prepletajo najnizkotnejše lastnosti človeške vrste: makiavelistično manipulativnost in zavajanje, instrumentalno agresivnost, krivo obtoževanje, patološko laganje in egocentrizem malignega narcisizma, združene z neustrašnostjo, površinskostjo in impulzivnostjo primarnega psihopata.
Ti ljudje so karakterno tako zelo izmaličeni, da jih podcenjujejo celo nekateri strokovnjaki, saj je težko verjeti, da je nekaj takega sploh mogoče. V njih ni niti kančka človečnosti, sočutja, obžalovanja, pripravljenosti za sodelovanje … Ker so nevarni, je najboljši recept za preprečitev škode to, da z njimi nimamo nikakršnega opravka. Na zunaj so izrazito šarmantni, v svoji manipulativnosti so lahko tudi navidezno prijazni, v sebi pa hladni kot led in preračunljivi onkraj vseh meja.
To so izrazito uspešni goljufi, ki so povrhu visoko inteligentni in neredko na pozicijah moči, saj premorejo lastnosti, s katerimi zlahka pometejo s konkurenco povsod, kjer je nenehna bitka za socialno moč in vpliv najbolj krvava – v visokem gospodarstvu in politiki.
Čeprav nekateri strokovnjaki kot predstavnika temne triade omenjajo fiktivnega agenta 007 Jamesa Bonda, ta analogija ni na mestu. Med agenti tajnih služb je kar lepo število prosocialnih psihopatov, predstavnik temne triade pa služi samo enemu gospodarju – sebi. Najboljši reprezentativni predstavnik temne triade bi bil hudič.
Srednje funkcionalna psihopatska struktura
Impulzivni prestopniki
Pri teh osebah občasno pride do antisocialnega vedenja in prestopanja socialnih meja, zlasti v stresnih situacijah (denimo kraja zaradi finančne stiske), vendar z zavedanjem o tem, kaj je prav in kaj ne, ter z nadzornimi mehanizmi, zlasti z občutkom sramu.
Tako ravnanje je povezano predvsem z manj učinkovitimi nadzornimi mehanizmi, neredko tudi z iskanjem vznemirjenja ali nizkim socioekonomskim statusom. Prvine nasilja so redke, navadno impulzivne in/ali povezane z alkoholom/drugimi opojnimi sredstvi.
Prestopniki povratniki
Med prestopniki povratniki najdemo precejšen delež takih, pri katerih je antisocialno vedenje življenjski slog. Tudi psihopatske poteze so močnejše, še posebno izrazit psihopatski del pa je občutek upravičenosti, denimo prepričanje, da jim tuja lastnina pripada zgolj zato, ker imajo do nje dostop. So veliko brezobzirnejši, zločine pogosto načrtujejo, nasilje je pogostejše in instrumentalno, vendar brez prvin sadizma. Med njimi je veliko tatov, roparjev, goljufov in izsiljevalcev, kakor tudi posiljevalcev.
Nasilneži
Tisti, ki konfliktne situacije običajno rešujejo z nasiljem (psihično, telesno) ali pa premikajo/rušijo meje, v sebi nosijo najmanj srednje, pogosto pa tudi močne antisocialne osebnostne značilnosti oziroma sodijo med osebe z antisocialno osebnostno motnjo. Od intenzivnosti psihopatskih potez pa je najverjetneje odvisno, ali je njihovo nasilje usmerjeno predvsem na praznjenje nakopičenih agresivnih impulzov; funkcionalno, torej namenjeno predvsem doseganju instrumentalnega cilja; ali pa je prisotna tudi prvina mučenja in sadizma.
Visoko funkcionalna psihopatska struktura
Funkcionalni (uspešni) psihopati
Ne slepimo se: večina psihopatov ni množičnih morilcev, ki bi sedeli po zaporih, ampak razmeroma uspešno krmarijo skozi življenje. Psihopati obstajajo na prav vseh socioekonomskih položajih, na vseh izobrazbenih ravneh, v vseh kulturah in pri vseh rasah.
Prav razlika med psihopatskimi in antisocialnimi značilnostmi pojasnjuje, zakaj veliko psihopatov sploh ni antisocialnih, zakaj niso nasilni in se ne zapletajo v kriminalne dejavnosti. Visoka socialna kognicija (prepoznavanje, zavedanje in uporaba socialnih informacij za vedenje) jim namreč omogoča, da svoje asocialne potrebe zadovoljujejo na socialno sprejemljive načine. Še več, prav njihove psihopatske značilnosti jim omogočijo socialno in ekonomsko uspešnost.
Manipulativno vedenje je namreč glavna značilnost tako imenovanega »uspešnega psihopata«. Z njim človeka zmede, ruši njegovo samospoštovanje ter gradi premoč in nadzor. Tega ne počne iz naklonjenosti ali skrbi (čeprav utegne svoje ravnanje prikazovati kot takšno), ampak preprosto zato, ker lahko – in iz užitka, ki mu ga prinaša mučenje.
To so plenilci brez čustev, ki si brez pomisleka vzamejo vse, kar si zaželijo. Moč izkazujejo tudi zaradi moči same.
Čeprav pogosteje kot drugi prestopajo socialne meje, se za škodo, ki jo povzročijo drugim, navadno znajo – in to uspešneje kot povprečni ljudje – izogibati odgovornosti. Ugotovitve psihometričnih raziskav so pokazale, raziskave delovanja možganov pa to potrjujejo, da so si serijski psihopatski morilci in psihopati na vodilnih položajih po značaju tako zelo podobni, da med njimi ni pomembnih razlik. Skupni so jim izrazit navidezni šarm, manipulativnost, samozavest, megalomanstvo, brezobzirnost in odsotnost slabe vesti.
Uspešne psihopate privlačijo denar, ugled, privilegiji in moč, zato jih najdemo na vodstvenih položajih v političnem, bančnem in gospodarskem sektorju, pa tudi v verskih hierarhijah. Za te ljudi je značilno, da se ob pomoči laži, zavajanja, intrig in drugih oblik manipuliranja skušajo povzpeti nad druge ter se z njimi čim bolj okoristiti. Ker so brez notranjega cenzorja, se ne ubadajo z vprašanji moralnosti in etičnosti svojega početja, zato so pogosteje kot drugi vpleteni v neetična in kazniva dejanja – tako v poslovnem kot v zasebnem življenju.
Zaradi svoje nasilnosti, bodisi duševne bodisi telesne (ali pa obojega), imajo tudi v medosebnih odnosih več težav kot drugi. Ker za doseganje ciljev pogosteje uporabljajo nasilje, ni naključje, da je tudi med tistimi, ki izvajajo trpinčenje na delovnem mestu, precej ljudi s psihopatskimi značilnostmi (25-krat več).
Prosocialni psihopati
Nekateri socializirani in družbeno integrirani psihopati za družbo niso škodljivi, nasprotno, zaradi svojih izjemnih lastnosti utegnejo biti celo nepogrešljivi. Ena od temeljnih lastnosti psihopata je namreč neustrašnost; te ne smemo zamenjevati s pogumom, ki pomeni delovanje strahu navkljub. Psihopati strahu ne čutijo, torej so resnično neustrašni. Ta redka lastnost seveda pomeni, da zmorejo ohranjati hladno glavo in mirno roko tudi v situacijah, ki bi druge ljudi močno vznemirile. Zato jih najdemo v poklicih, ki zahtevajo mirnost in zbranost v stresnih/nevarnih situacijah, celo v takih, ki utegnejo ogroziti njihovo življenje (deaktiviranje eksplozivnih sredstev, reševanje v gorah …). V podobnih situacijah se znajdejo tudi gasilci, testni piloti, astronavti, poklicni dirkači in še bi lahko naštevali.
Prosocialne psihopatske poteze so lahko v pomoč tudi kirurgom, saj za mnoge ljudi zarezati v živo človeško telo pomeni precejšnjo, včasih celo nepremostljivo čustveno oviro. Odlično prikazan lik prosocialnega psihopata je forenzična antropologinja dr. Brenann v seriji Kosti (angl. Bones).
Poklici z največ psihopati
V nekaterih poklicih, ki ponujajo moč in vpliv, je zaslediti več psihopatov kot v povprečni populaciji, saj jim prav njihova brezčutnost in brezobzirnost omogočata večjo uspešnost. Največ jih je na vodilnih delovnih mestih (poslovni, organizacijski, podjetniški psihopat).
Poslovni psihopat
Vodilni položaji na državni ravni in v multinacionalkah so psihopatom v resnici pisani na kožo, saj na poti do položaja zlahka opravijo s tekmeci, pozicija moči pa jim ustreza pri zadovoljevanju občutka vsemogočnosti. Imenujejo se tudi kače v poslovnih oblekah. So koristoljubni, preračunljivi, egocentrični, brezobzirni in brez sramu, obenem pa so lahko očarljivi, manipulativni in ambiciozni. Odpornost na stresne situacije jim omogoča, da se tudi v kriznih trenutkih odzivajo mirno, včasih pa celo sami sprožijo kaos – zgolj zato, da zmedejo druge.
Ker menijo, da so vsemogočni, se čutijo poklicani, da odločajo o usodi drugih, celo o njihovem življenju in smrti. Z ljudmi ravnajo kakor s šahovskimi figurami, po uporabi pa jih zavržejo. Psihopati se odlično znajdejo v zelo tekmovalnem okolju. Ker so opremljeni z neusmiljenostjo, s prepoznavanjem šibkosti drugih ter z manipulativnostjo, navideznim šarmom in neustrašnostjo, zlahka pometejo s konkurenco in se pri vzponu na vrh ne odrekajo strategijam in metodam, na katere normalni ljudje še pomislili ne bi, kaj šele, da bi jih bili zmožni uporabiti.
Psihopati so povsem osvobojeni vesti, zato brez pomisleka sprejemajo neetične odločitve, zaradi česar so tudi tako nevarni. Vsaka višja pozicija jim omogoča še več zlorabljanja položaja moči; tako lahko napredujejo hitro in skokovito, navadno vse do vrha. Toda ker svoje interese postavljajo na prvo mesto, za podjetje prej ali slej postanejo škodljivi, saj ga utegnejo po tistem, ko ne služi več njihovemu namenu, povsem brezobzirno izčrpati in uničiti.
V podjetništvu se jih je prijel vzdevek morski psi, saj brez opozorila in milosti napadejo vsakogar, pri katerem zaznajo kar koli, kar v njihovem svetu velja za slabost. Sem sodijo tudi čustva, pravzaprav se na čustveno odzivnost oziroma ranljivost odzovejo kakor morski psi na kri: privabi jih in v njih sproži napadalnost, bodisi v obliki čustvenih manipulacij bodisi tako, da človeka z grožnjami ali s pritiski povsem čustveno zlomijo in se polastijo njegove lastnine/položaja.
Odvetniki
Veliko psihopatov je tudi med odvetniki, zlasti med tistimi, ki delujejo na področju kazenskega prava. Samozavest, hladnost in navidezni šarm so za odvetnike izrazito uporabne lastnosti; čeprav same po sebi niso ključne, lahko v ustreznem kontekstu človeka naredijo zelo strašljivega. Zlasti med kazenskimi odvetniki je najti take, ki – tudi iz lastnega sadizma in žal povsem legalno – kruto napadajo in poskušajo zlomiti ali celo psihično uničiti žrtve svojih klientov, s katerimi se utegne taka psihopatska osebnost (brez negativnih posledic zase) močno identificirati. To je tudi eden od glavnih razlogov, zakaj je pogosto slišati, da se v sodnem procesu, v katerem iščejo zaščito pred storilcem, žrtve počutijo znova zlorabljene.
Mediji
Psihopate pritegujejo pozicije v medijih (zlasti v avdiovizualnih), ki ponujajo vpliv na javnost in moč. Njihova sposobnost, da pod pritiskom (»pred kamero«) ostanejo mirni, jim omogoči uspešno kariero v tem okolju, pri čemer je lahko njihova gonilna motivacija skrajni (narcistični) ekshibicionizem.
Komercialisti
Psihopati so lahko zelo uspešni tudi med komercialisti, saj se zmorejo brezsramno oglaševati, brez pomislekov prevzemati ali celo krasti drugim (denimo stike), manipulirati, zavajati, podkupovati ali kako drugače kompromitirati drugo stran, vse to zato, da bi povečali prodajo.
Kirurgi
Od zdravnikov je nadpovprečno velik delež psihopatov najti samo med kirurgi, saj jim odsotnost strahu omogoča vsakodnevno hipno sprejemanje pomembnih odločitev, ki lahko pomenijo razliko med življenjem in smrtjo. Dodati velja, da gre pri njih najbrž za pripadnike razmeroma visokega deleža prosocialnih psihopatov.
Novinarji
Tudi novinarstvo sodi med poklice, ki privlači psihopate, saj – zlasti zdaj, v obdobju senzacionalističnega novinarstva in lažnih novic – prednjačijo tisti, ki zmorejo s kombinacijo šarma, pritiskov, zlorabljanja in manipuliranja s podatki, brezobzirnosti ter brezčutnosti za posledice svojih dejanj izbrskati največ informacij. Posebna skupina med njimi so paparaci, ki neusmiljeno zasledujejo in rušijo meje zasebnosti znanih ljudi, zlasti tisti, ki sistematično iščejo situacije, s katerimi lahko svoje tarče osramotijo ali razvrednotijo.
V prvo deseterico poklicev z največ psihopati sodijo še policisti, duhovniki, kuharji in javni uslužbenci. Med zadnjimi srečamo tudi posebno obliko te motnje: brezdušnega birokrata, ki povsem brezčutno in celo sadistično dosledno sledi zapisanim pravilom, tudi za ceno uničenih življenj ali eksistenc. Spomnimo se samo Kafkovega romana Proces.
Poklici z najmanj psihopati
Najmanj psihopatov je v naslednjih poklicih:
· negovalci,
· medicinski tehniki,
· terapevti,
· obrtniki,
· stilisti,
· učitelji,
· umetniki,
· zdravniki,
· računovodje.
Čeprav sodi pedagoški poklic med tiste, v katerih so psihopati redki (čeprav po nekaterih podatkih to ne velja za ravnatelje), je treba opozoriti, da so psihopati v tem poklicu še posebno rušilni, saj imajo opraviti z najranljivejšo populacijo, ki je od njih zelo odvisna. Pojem pedagoškega sadizma se nanaša na odkrito ali prikrito izživljanje učitelja nad učencem; tak človek se pogosto postavi v podobno pozicijo moči kot brezčutni birokrat v javni upravi. Čeprav so številne pritožbe nad pedagogi največkrat neupravičene, lahko posamezen psihopat med njimi močno, včasih celo ključno zaznamuje generacije mladih ljudi, ki gredo skozi njegove roke.
