Oblikovanje storilnostnega samovrednotenja

 

 

 

Objektni odnos (odnos med otrokom in pomembno osebo – objektom, ponavadi roditeljem) oblikujeta s svojimi zmožnostmi, značilnostmi in potrebami oba, otrok in roditelj, pri čemer je otrok zaradi svojih omejenih zmožnosti, izkušenj in znanja odvisen od odraslega.

Primerna zadovoljitev otrokovih potreb, ki so nujne za njegov zdrav osebnostni in čustveni razvoj, je v zgodnjem otroštvu precej odvisna tudi od tega, v kolikšni meri zmorejo starši prepoznati otrokove potrebe in se ustrezno odzvati nanje. Na to močno vplivajo osebnostne značilnosti staršev, do neke mere pa tudi družbenoekonomske okoliščine, ki vplivajo na življenje staršev in otroka. Na eni strani so to produkcijski procesi, ki zaradi eksistenčnih zahtev lahko omogočajo ali ovirajo bodisi otrokova prva leta življenja v ustrezni varni in mirni bližini s starši, ali pa bosta eden ali oba starša nenehno odsotna. Produkcijski odnosi vplivajo tudi na to, katere osebnostne značilnosti so bolj ali manj zaželene in »uspešne« v nekem okolju. Te so nato vgrajene v socializacijske obrazce, prevladujoče v okolju, ki prav tako vplivajo na to, v kolikšni meri in na kakšen način se bodo starši odzivali na otrokove razvojne potrebe.

Okolje vpliva še skozi vrednostni sistem, tako na starše kakor tudi neposredno na otroka. V okoljih, kjer je delavnost močna pozitivna vrednota, se ta prenaša tudi med generacijami – kot vrednota  ali kot vsebina zahteve in pričakovanj.

Odnos med otrokom in starši je zato lahko usmerjen na upoštevanje otrokovih razvojnih potreb ali pa predvsem na zadovoljevanje potreb staršev. Prvi se kaže kot brezpogojna ljubezen , drugi pa kot pogojevana ljubezen. Odnos, ki temelji na brezpogojni ljubezni, zagotavlja stalnost in konsistentnost odnosa, bližino, sprejemanje, toplino, spoštovanje. V takem odnosu prevladuje spodbujanje, zmerne frustracije in realna pričakovanja v skladu z otrokovimi zmožnostmi. Govorimo o varnem stilu navezanosti. Če pa skozi objektni odnos zadovoljujejo svoje potrebe predvsem starši, v njem otrok doživlja nestalnost in nekonsistentnost, distanco, zavračanje, hlad. V njem prevladujejo pretirane zahteve ali odsotnost zahtev, močne frustracije ter nerealna pričakovanja. Oblikuje se eden od ne-varnih stilov navezanosti.

Odnos, ki temelji na brezpogojni ljubezni v procesu separacije in individuacije podpira samostojnost (avtonomnost), medtem ko starši, ki sledijo predvsem svojim potrebam, zavračajo otrokovo samostojno aktivnost in njegove pristne potrebe ter podpirajo odvisnost.

Odnos, ki omogoča ustrezno zadovoljevanje otrokovih razvojnih potreb in podpira njegovo avtonomnost, pomaga otroku čustveno dozoreti ter oblikovati čvrsto in stabilno osebnostno organizacijo, v nasprotnem primeru pa se lahko oblikuje nevrotična osebnostna organizacija  ali mejna osebnostna organizacija. Del čvrste in stabilne osebnostne organizacije je tudi pozitivno in stabilno samovrednotenje in ustrezni kontrolni mehanizmi (nadjaz), v katerem je delavnost vključena kot vrednota znotraj ego-ideala. Pri tej osebnostni strukturi prevladuje avtonomna motivacija, ki izhaja iz pristnih potreb.

Pri nevrotični osebnostni organizaciji je sicer samopodoba relativno stabilna, vendar pa je delovanje pod odločilnim vplivom krutega in kaznujočega nadjaza. Tudi v tem primeru delavnost kot zahteva ali pričakovanje postane del ego-ideala, ki pa je obvezujoč, kar pomeni, da kaznujoči nadjaz osebo preplavlja s tesnobo in občutki krivde vsakokrat, ko se ne vede v skladu z njim. Pri tej osebnostni strukturi prevladuje konflikt med avtonomno in introjektno motivacijo, občutki tesnobe in občutki krivde se pojavijo skupaj z zbujanjem pristne potrebe.

Pri mejni osebnostni organizaciji pa je samopodoba lahko labilna ali negativna. Kadar je self (predstava o sebi) razcepljen na omnipotentnega lažnega in razvrednotenega pristnega, se ponotranjena (introjektna) zahteva po delavnosti oblikuje kot storilnostno pogojeno samovrednotenje, ki pomaga vzdrževati vsemogočno predstavo lažnega selfa. Samovrednotenje je v tem primeru labilno in odvisno od dosežkov. Tudi kadar je razcep v osebnostni strukturi sami (egu), se zahteva po delavnosti ponotranji kot preganjajoči introjekt – storilnostno pogojeno samovrednotenje. Če je samovrednotenje negativno, predstava o drugem (objektu) pa idealizirana, ima taka oseba občutek, da jo (idealni) objekt potrebuje samo zaradi njene delavnosti in je ne bo zapustil, dokler bo dovolj trdo delala. Kadar pa sta negativni obe predstavi (o sebi in drugem), taki osebi ponotranjena zahteva po delavnosti sporoča, da ji samo delo omogoča nekakšen stik z okoljem. V vseh teh primerih prevladuje introjektna motivacija. (vir: Andreja Pšeničny, Recipročni model izgorelosti, doktorska naloga)