Preprečevanje izgorelosti

Podjetna neredko drago plačujejo intervencije – ukrepe in izobraževanja, ki pa dolgoročno ne zmanjšajo izgorelosti zaposlenih, saj so učinkovita predvsem pri delovno izčrpanih osebah.

Raziskava IRČV 2013-2015

Raziskava, ki smo jo v obdobju med letoma 2013 in 2015 opravili na Inštitutu za razvoj človeških virov in ki je zajela 3394 oseb, kaže, da je položaj v Sloveniji podoben kot v drugih evropskih državah. Polovica testiranih oseb kaže znake izčrpavanja.

Razširjenost izgorelosti

Kar 30 odstotkov jih je izčrpanih, 20 odstotkov se jih počuti ujete, 8 odstotkov populacije pa doživi izgorelost. Med osebami z znaki izčrpavanja jih je tretjina delovno izčrpanih, dve tretjini pa izgorelih.

Moški in ženske so enako ogroženi, prav tako vse starostne in izobrazbene skupine. Glede na status zaposlitve navzgor izstopajo menedžerji, vendar so enako ogroženi tudi zaposleni, ki niso na vodilnih mestih, in nezaposleni.Poklicne skupine so se razlikovale po tem, kako jih ogroža izgorelost.

Najvišjo stopnjo izgorelosti smo izmerili med ženskami na vodilnih delovnih mestih in samostojnimi podjetnicami. Najverjetnejši razlog za to se skriva v vzgojnih zapovedih. Ženske bi se morale izkazovati tako na poklicnem kot na družinskem področju, kar pomeni dvojno notranjo prisilo in posledično dvojno obremenitev.

Izsledki raziskave

Bolj izgorevajo tisti, pri katerih je močneje prisotno storilnostno samovrednotenje, ki imajo slabše zadovoljene temeljne potrebe in jim je pomembnejši status kot samoizpolnjenost.

 

Intervencije za preprečevanje izgorelosti 

Dejstvo je, da je izgorelost lažje, hitreje in ceneje preprečevati kot odpravljati njene posledice.

Podjetna neredko drago plačujejo intervencije – ukrepe in izobraževanja, ki pa dolgoročno ne zmanjšajo izgorelosti zaposlenih, saj so učinkovita predvsem pri delovno izčrpanih osebah.

Večina intervencij za preprečevanje in odpravljanje posledic izgorelosti izhaja iz prepričanja, da je izgorelost posledica stresa na delovnem mestu, ne pa iz človekovega odzivanja na stresne okoliščine. Zato se jih večina usmeri predvsem na pridobivanje potrebnih veščin, denimo komunikacijskih, in ustreznejših strategij za obvladovanje stresa oziroma obremenitev. To je samo po sebi koristno, vendar pa ne zadostuje pri tistih zaposlenih, ki v sebi nosijo več tveganih osebnostnih značilnosti.

Raziskave o učinkovitosti intervencij za preprečevanje izgorelosti v podjetjih so pokazale:

(1) Kognitivno vedenjske individualne intervencije so pri vračanju izgorelih na delo srednje učinkovite, medtem ko programi sproščanja dosežejo le majhen učinek. Učinek lahko po kakšnem letu izzveni.
(2) Skupinske delavnice za obvladovanje stresa, komunikacijskih veščin … so pri zmanjševanju izgorelosti delno učinkovite ali neučinkovite, v vsakem primeru pa po nekaj mesecih učinek izzveni, razen če udeleženci sami nadaljujejo s programom; 
(3) Intervencije za izboljšanje delovnih okoliščin so malo učinkovite ali povsem neučinkovite. 
(4) V najboljšem primeru so rezultati vseh tovrstnih intervencij kratkotrajni in pri osebah, ki izgorevajo, po nekaj mesecih izginejo.

Izkazalo pa se je, da so ti ukrepi učinkoviti pri delovni izčrpanosti.

Pri izgorelih je najučinkovitejši ukrep psihoterapevtsko zdravljenje. Za zmanjševanje izgorevanja je pomembno tudi izboljšanje odnosov in drugih psiholoških okoliščin dela, kakor tudi pridobivanje novih znanj in veščin, vendar predvsem z roko v roki s psihoterapijo. Oboje skupaj prinese dobre in trajne rezultate.

Zato ...

… je treba najprej ugotoviti, ali v podjetju prevladuje izgorevanje ali delovna izčrpanost, kajti od tega je odvisno, kateri ukrepi bodo učinkovito zmanjšali izčrpanost in bolniško odsotnost zaposlenih ter povečali njihovo zavzetost za delo in delovno učinkovitost – s tem pa produktivnost in konkurenčnost podjetja.

v nasprotnem primeru se utegne zgoditi, da bo podjetje drago plačalo izobraževanje in druge intervencije, ki pa ne bodo dolgoročno učinkovite.