Recipročni model izgorelosti

 

 

 

Na aktivacijo osebe vplivajo notranji (motivacija) ali zunanji dejavniki (pričakovanja in zahteve socialnega okolja), pri čemer tako zunanji kot notranji dejavniki lahko vplivajo kot spodbuda ali ovira aktivacije.

Notranja spodbuda je motivacija za zadovoljitev temeljnih potreb posameznika ter ponotranjenih potreb (zahtev, pričakovanj in vrednot) njegovega okolja. Ko so zahteve okolja v velikem nasprotju s temeljnimi potrebami osebe, njihovo ponotranjenje sproži konflikt med avtonomnimi in introjektnimi motivi. Če ob tem okolje nenehno ovira zadovoljevanje otrokovih temeljnih potreb oziroma jih zavrača, lahko pride tudi do razcepa v osebnosti (egu) ali v samopodobi (selfu) pri čemer postanejo ponotranjene potrebe v obliki introjektov sestavni del osebnosti ali identitete. V tem primeru lahko motivacija izhaja iz temeljnih (pristnih) potreb – avtonomna motivacija ali ponotranjenih zahtev – introjektna motivacija. Slednje delujejo kot notranja prisila. 

Za doseganje zadovoljitve temeljne potrebe oseba vloži določeno energijo (telesno, čustveno, kognitivno), ki raste sorazmerno z močjo motivacije (ali notranje prisile) in z ovirami za doseganje zadovoljevanja potrebe. Kadar motivacija izhaja iz temeljnih potreb ob stabilni in pozitivni samopodobi, vodi v avtonomno aktivacijo. Ko izhaja iz introjektnih potreb ob storilnostno pogojeni samopodobi, pa vodi v introjektno aktivacijo.

Notranje ovire za aktivacijo (avtonomno in introjektno) so lahko konflikti med pristnimi in introjektnimi potrebami. Ti sprožijo ambivalenco in tesnobo ter lahko s tem preprečijo že samo avtonomno ali prisilno aktivacijo (pasivizacija) oziroma ovirajo doseganje cilja (zadovoljitev pristne potrebe ali introjekta). Avtonomno aktivacijo torej lahko ovirajo ali preprečijo občutki tesnobe in občutki krivde, ki se pojavijo skupaj z zbujanjem pristne potrebe. Kadar so introjektni motivi močnejši od pristnih potreb, delujejo kot notranja prisila in vodijo v introjektno aktiviranje. Zunanje ovire so zahteve in pričakovanja socialnega okolja ali druge objektivne ovire. Psihološke okoliščine lahko podpirajo ali ovirajo avtonomno ali introjektno motivacijo. Čim močnejša je notranja motivacija, tem dlje in bolj zavzeto se bo oseba trudila tudi v okoliščinah, ko za svoj vložek ne dobiva ustreznega povračila. Izgorevanje zato lahko sprožijo dolgotrajne psihološke okoliščine (dela ali življenja), ki so za posameznika čustveno podobne okoliščinam iz otroštva, ko so se (neuspešno) trudili bodisi pridobiti brezpogojno ljubezen staršev bodisi so se (neuspešno) trudili zaščititi pred njihovimi pretiranimi in vdirajočimi zahtevami (introjektna motivacija). Drugače povedano: kadar zunanje zahteve sovpadejo z introjekti, notranjimi prisilami, to lahko sproži deloholizem.

Ko se sproži avtonomna aktivacija in tudi okolje deluje spodbujevalno, se avtonomna motivacija kaže kot zavzetost za delo, ki omogoča zadovoljevanje pristne potrebe (recipročnost).

Na zunanje ovire oseba z avtonomno motivacijo reagira z dodatnim vlaganjem energije ali pa z umikom in obrambnimi mehanizmi. Če s povečanjem vložka doseže zadovoljitev potrebe (recipročnost), s tem tudi nadomesti energetsko porabo. Kadar ta ostaja navzlic vsemu nezadovoljena (nerecipročnost), se energetski primanjkljaj veča in oseba se izčrpava. Če ne more spremeniti zunanjih okoliščin, lahko pride v skrajnem primeru tudi do delovne izčrpanosti (wornout). Ko se neustrezne zunanje okoliščine spremenijo, se proces izčrpavanja ustavi. Obenem pa iz neugodnih okoliščin oseba dobiva sporočilo, da so njene temeljne potrebe v nasprotju s pričakovanji in zahtevami okolja. 

Če pa zahteve in pričakovanja okolja (psihološke okoliščine) sovpadejo z motivi za zadovoljitev introjektnih potreb, introjektna aktivacija sproži kompulzivno prakticiranje – deloholizem. Pristne potrebe bodo v tem primeru ostajale konstantno nezadovoljene (nerecipročnost) in sprožale napetost. Obenem se bodo z zadovoljitvami introjektne potrebe še utrjevale in še močneje zavirale zadovoljevanje pristnih potreb. To vodi v trošenje energije brez obnavljanja in v izgorelost. Če okolje zavira zadovoljevanje introjektnih potreb, introjektna motivacija prav tako lahko sproži dodatno aktiviranje – deloholizem in s tem trošenje energije brez zadovoljitve temeljnih potreb (nerecipročnost), kar pelje v izgorevanje (burnout) . 

Oseba s stabilnim in pozitivnim samovrednotenjem ter močno avtonomno motivacijo lahko pride v neugodnih psiholoških okoliščinah, iz katerih ne more izstopiti iz objektivnih razlogov, do izčrpanosti (wornout). Človeka, ki nosi v sebi storilnostno samovrenotenje, pa lahko to pripelje do izgorevanja in izgorelosti tudi ne glede na okoliščine.

Notranja motivacija je torej dejavnik, od katerega je odvisno, ali bo sprožen proces izgorevanja v neugodnih psiholoških okoliščinah. Če ta izhaja iz pristnih potreb, bodo zahteve ali ovire iz okolja kvečjemu pripeljale do delovne izčrpanosti (wornout), ne pa izgorelosti (burnout). Če zunanje zahteve ali ovire objektivno ali subjektivno sovpadejo z v otroštvu ponotranjenimi zahtevami okolja – introjekti, pa se bo sprožil proces izgorevanja. Zaradi tega je ključnega pomena, iz katerih potreb izhaja notranja motivacija. (vir: Andreja Pšeničny, Recipročni model izgorelosti, doktorska naloga)