Kaj je stres?
Stres
Čeprav je pogosto slišati, da je stres vzrok za izgorelost, teh dveh pojmov ne smemo enačiti.
Stres je normalen fiziološki odziv organizma na dražljaje iz okolja, ki motijo osebno ravnotežje. Gre za prirojen program telesnega prilagajanja novim okoliščinam in spremembam, ki jih doživimo kot ogrožajoče. Ali nas bo ta odziv varoval ali pa bo vir dodatnih težav, je odvisno od tega, kako stvarno je naše doživljanje zunanjih okoliščin. Če bomo kot stresno doživeli grožnjo z odpuščanjem, je to seveda normalen in zdrav odziv, saj se s tem zamaje naša varnost – razen če nas to tako iztiri, da se zlomimo ali zbolimo (vseeno si načeloma lahko poiščemo drugo službo). Zdrav odziv na tovrsten stres bi bilo poskus prizadevanje, da bi vendarle ohranili službo, ali pa iskanje nove službe.
Če pa vsako pripombo na svoje delo, ki jo izrazi nadrejeni ali kateri od sodelavcev, doživimo kot osebni napad ali pa nas navda s tesnobo, da bomo izgubili delo, je v igri pretiran strah.
Kakšna spremembo okoliščin povzroči občutek ogroženosti, nevarnosti (stresor), je v večini primerov odvisno od vsakega posameznika, saj je rezultat izkušenj, ki so oblikovale njegovo osebnostno strukturo ter specifično ranljivost, pa tudi njegovega trenutnega stanja in počutja. Na oblikovanje človekove osebnostne strukture v največji meri vplivajo odnosi v otroštvu.
Stresor
Potemtakem je za posameznika stresor situacija, ki jo doživi kot nevarno, ne glede na to, v kolikšni meri je ta grožnja resnična. Zato lahko nekdo nekaj doživlja kot stresno in neobvladljivo, medtem ko so za nekoga drugega enake okoliščine zgolj izziv. Tudi isti človek se utegne različno odzivati na enak dražljaj, pač v skladu s trenutnim počutjem. Potovanje z letalom je nekaterim v veselje, za druge pa hud stres. Hrupna glasba nam je lahko na koncertu v užitek, če pa ponoči moti naše prizadevanje, da bi zaspali, utegne povzročiti stres. Nekdo težko dela sam računalnikom, za drugega pa so nadvse naporni stiki z ljudmi. Nekdo v novih delovnih zahtevah vidi dobrodošel izziv, drugi pri tem doživlja hudo stisko.
Drži pa nekaj drugega: prej in hitreje izgorevajo ljudje, ki so pogosto pod stresom, vendar pri večini ne gre za to, da bi bile njihove življenjske ali delovne okoliščine bolj stresne kot pri drugih, pač pa za to, da so zanje ranljivejši. To pomeni, da več situacij doživljajo kot stresne in se nanje tudi čustveno in fiziološko močneje odzivajo. Razloge za to pojasnjuje besedilo Biopsihologija stresa in izgorelosti.
Stres je sprožilec, ne pa tudi vzrok izgorevanja
Pogosto je slišati, da izgorijo ljudje, ki v stresnih razmerah delajo preveč; izgorelost pogosto neustrezno enačimo s kroničnim stresom. To ne drži, kajti stres je zgolj sprožilec, ne pa tudi vzrok izgorelosti. Od človekovih izkušenj je namreč odvisno, katere situacije občuti kot stresne – in kako se nanje odziva. Pri nekom lahko stresne okoliščine povzročijo občutek nemoči in depresivnost, nekdo drug pa zmore tudi v obremenilnih okoliščinah poskrbeti zase in jih doživi le kot oviro, ki jo je treba premagati. Tretji se bo začel vse bolj deloholično truditi, se izčrpavati in izgorevati. Stres je torej le povod, ki lahko sproži proces izgorevanja, ni pa njegov vzrok.
Res je, da smo različno odzivni na stresne okoliščine; v kolikšni meri, je odvisno od naših prilagoditvenih in obrambnih mehanizmov. Res pa je tudi to, da ima naša sposobnost prilagajanja stresnim okoliščinam svoje meje, zato velja, da se na resnično obremenilne okoliščine stresno odzove več ljudi kot na manj obremenilne. Od zrelosti in stabilnosti naše osebnostne strukture je odvisno, kako pogosto in kako intenzivno se bomo odzvali na zunanje spremembe in okoliščine – kako pogosto in kako močno bomo pod stresom. Seveda se tudi odzivanje vsakega človeka v določeni meri spreminja, saj je odvisno tudi od trenutnega stanja in počutja.