Biopsihologija stresa in izgorelosti

Hipokampus začne delovati šele med drugim in tretjim letom življenja, čeprav se povezave med njim in amigdalo gradijo že od začetka življenja, ko prvi sploh še ne deluje.

Naloga hipokampusa je, da ureja informacije o zunanjih dražljajih in v skladu z okoliščinami uravnava nenadzirane odzive amigdale, da ta ne bi po nepotrebnem sprožala stresnega odzivanja.

Ko hipokampus začne delovati, se ob njegovi pomoči začnejo skladiščiti tudi spomini, tako da je njihova vsebina dostopna priklicu – dogodkov se lahko zavestno spomnimo in jih tudi ubesedimo (eksplicitni spomin). To nam omogoči oblikovati izkušnje in prepoznavati različne kontekste.

S tem hipokampus skrbi, da se na vsako nevarnost odzovemo različno, v skladu z okoliščinami. Tako denimo umiri odziv, ko prefrontalni korteks prepozna, da je pred nami vrv in ne kača. Ko postane jasno, da je dražljaj nenevaren, vključi parasimpatično živčevje (zavora vagusnega živca), ki omogoči umiritev telesnih odzivov.

Prefrontalni korteks daje smisel izkušnjam, organizira našo interakcijo s svetom. To je organ spomina in predvidevanja ter sedež kognitivnega (racionalnega) nadziranja doživljanja in vedenja. S tem ko prepoznava razlike med »vrvjo« in »kačo«, usmerja odzivanje nižjih centrov.

Ventromedialni del prefrontalnega korteksa z nadziranjem funkcij amigdale uravnava čustveno odzivanje. Obenem je sedež »čustvene inteligence«, ki vpliva tudi na naše socialno vedenje. Omogoča shranjevanje spominov – skupaj z njihovim čustvenim pomenom.

Dorzolateralni del prefrontalnega korteksa je povezan s hipokampusom. Omogoča zavestno razmišljanje o izkušnji ter usmerjanje pozornosti na zaznavanje, spomine ali posamezne ideje. Poleg tega uravnava voljno delovanje.

Orbitofrontalni korteks omogoča prepoznavanje čustvenih signalov. V nasprotju z amigdalo jih tudi interpretira (razlikuje med »vrvjo« in »kačo«) ter tako modulira odgovore amigdale.

Povezave z višjimi možganskimi centri zorijo vse do pozne adolescence, ko naj bi bil človek dokončno sposoben uravnavati svoje čustveno odzivanje in vedenje. V sociološkem pomenu se ta pridobljena sposobnost izraža v konceptu polnoletnosti, ki pomeni tudi odgovornost za posledice svojih ravnanj.

Osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza (HHA-os) pravimo tudi stresna os, saj uravnava telesni stresni odziv.

HHA-os aktivira amigdala, in sicer kot odgovor na nevarnost. Tedaj se aktivira simpatični del avtonomnega živčnega sistema, ki na nevarnost odgovori s spodbujanjem telesnega vzburjenja in z izločanjem kortizola.

Amigdala spodbudi tudi adrenalinsko medulo, ki možgane preplavi z norepinefrinom, telo pa z adrenalinom, s čimer poveča hitrost procesiranja informacij. Obenem pohitri srčni utrip, poviša krvni tlak ter razširi arterijske žile.

V hipotalamusu nastaja kortikoliberin, ki spodbuja sproščanje hormona kortikotropina v hipofizi, ta pa vpliva na sproščanje glukokortikoidov v nadledvičnih žlezah. Glukokortikoidi so steroidni hormoni, ki igrajo pomembno vlogo pri uravnavanju stresnega odziva; njihov glavni predstavnik je kortizol.

Avtonomni živčni sistem nadzira samodejne telesne funkcije (delovanje srca, gladkih mišic, žlez) in s tem tudi stresni odziv. Njegovega odzivanja se večinoma ne zavedamo, zato nanj le stežka vplivamo. Prav po tem se razlikuje od somatskega živčnega sistema, ki nadzira voljne funkcije telesa in se ga zavedamo, zaradi česar lahko nanj tudi zlahka vplivamo.

Avtonomni živčni sistem delimo na dva dela: simpatični živčni sistem in parasimpatični živčni sistem.

Simpatično živčevje je povezano z visoko stopnjo aktiviranosti, ki nastopi, kadar se telo pripravlja na boj ali beg. Pravimo mu tudi sistem za kratkoročno preživetje. Vsak signal, ki pomeni nevarnost (naj je stvarna ali namišljena), aktivira simpatično živčevje, zato se pospeši dihanje, pohitri srčni utrip, prerazporedi prekrvljenost, spremeni odziv na bolečino … Učinki simpatičnega živčevja so takojšnji, vplivajo na vse telo in so dolgotrajni.

Parasimpatično živčevje je povezano z nizko stopnjo aktivacije – spodbuja počitek in regeneracijo, zato mu pravimo tudi sistem za dolgoročno preživetje. Parasimpatično živčevje se aktivira počasneje kot simpatično živčevje, njegovi učinki pa niso tako intenzivni. Večina organov dobiva živčne impulze tako iz simpatičnega kot parasimpatičnega živčnega sistema, vendar se aktivirajo v različnih okoliščinah.

V skrajnih okoliščinah, ko ima človek občutek, da je veliki nevarnosti, v brezizhodnem položaju ali celo življenjsko ogrožen, utegne akutna aktivacija parasimpatičnega živčevja pripeljati do tega, da otrpnemo, zamrznemo.

Otroci, ki niso bili deležni dovolj varnega odnosa navezanosti oziroma so doživljali ponavljajoče se travme, imajo bolj vzdražljivo in trajno povečano amigdalo.

Povezave med hipokampusom in amigdalo se gradijo v prvih letih življenja, ko prvi še ne deluje. Ta proces je oviran, če starši otroka ne pomirjajo ali če je odnos s starši za otroka nenehen vir stresa (strah, negotovost, nerazumevanje, zanemarjanje, zlorabe …). Posledica take relacijske travme je negotov odnos navezanosti. 

V takih okoliščinah se povezava zgradi pomanjkljivo, zaradi česar amigdala otroka še naprej burno preplavlja s strahom in tesnobo. Posledično se otrok (in pozneje odrasli človek) v stresnih ali kako drugače provokativnih situacijah ne zmore pomiriti. Raziskave kažejo, da je lahko hipokampus pri odraslih, ki so odraščali v travmatičnih okoliščinah, tudi za tretjino manjši od normalne velikosti. 

Če je hipokampus manjši in hiperaktiven, ventromedialni prefrontalni korteks pa manj funkcionalen, se amigdala odziva enako burno in nemodulirano kot pri dojenčku.

Če se povezave med amigdalo, hipokampusom in prefrontalnim korteksom zaradi nenehnega stresa v otroštvu ne morejo vzpostaviti optimalno, je pozneje v življenju ovirano uravnavanje čustvenega odzivanja in posledično tudi vedenja. Posledično človek veliko več situacij in odnosov doživlja kot stresne oziroma ogrožajoče.

Tak človek deluje pod nenehnim »alarmom« nižjih možganskih centrov. O sebi meni, da je bolj »živčen«, nenehno »pod stresom« in »preobčutljiv«, njegova čustva pa hitreje in močneje zanihajo iz ene skrajnosti v drugo. Ker uravnavanje povišanega stresnega odzivanja zahteva veliko energije, so taki ljudje tudi veliko bolj nagnjeni k izčrpavanju, zaradi nenehnih notranjih napetosti pa so kronično utrujeni. Te notranje napetosti lahko izvirajo iz vrste strahov, tesnob in notranjih prisil, ki se skozi ne-varen odnos (pogojevana ljubezen) trajno vgradijo v odzivanje telesa in psihe ter v strukturo osebnosti. Notranje prisile in strah pred odzivi okolice so pogosto vir kroničnega stresa.

Zaradi kroničnega občutka stresa je stresna os nenehno vzburjena, zaradi česar nadledvična žleza telo preplavlja s kortizolom, simpatični del živčevja pa je kronično vzdražen.

Adrenalna izgorelost je stanje, pri katerem pride do funkcionalne spremembe v delovanju nevroendokrinega sistema, kaže pa se kot motnja v delovanju stresne osi (HHS – hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza). V procesu izgorevanja je HHS-os hiperaktivna, zaradi česar spodbuja izločanje prevelikih količin kortizola in adrenalina. Kronična pretirana stimuliranost naposled pripelje do funkcionalne blokade HHS-osi – adrenalnega zloma. Zaradi te spremembe nadledvična žleza izloča premalo kortizola, posledično pa človeku primanjkuje energije.

Do druge spremembe, ki lahko nastopi v stanju izgorelosti, pride na nevrološki ravni: gre za motnjo v delovanju prednjega možganskega režnja (abnormalna distribucija acetilkarnitina). Posledica tega so spremembe v presoji in obnašanju osebe, saj ta del možganov poleg drugega nadzira odločanje, socialno vedenje, sposobnost presojanja in predvidevanja vedenja drugih (empatija, sposobnost prepoznavanja prevar …), spomin in izražanje čustev.

Posledica dolgotrajne hiperaktivnosti HHS-osi utegne biti tudi sprememba na sinaptičnih receptorjih za serotonin; tí postanejo manj sprejemljivi, zaradi česar nastopijo depresivni in anksiozni občutki. Pri človeku v stanju adrenalne izgorelosti se izločanje kortizola pod pritiskom še bolj zmanjša, zato nekateri temu pravijo tudi sindrom izgorelosti HHS-osi (angl. adrenal burnout). 

Naj si to še tako želi – človek v stanju izgorelosti se ne more dejavno odzivati in reševati problemov.

Kronična aktivacija stresne osi lahko na koncu pripelje do blokade stresne osi, ki izločanje kortizola zmanjša na preživetveni minimum, zaradi česar energija močno upade, delovanje simpatičnega živčnega sistema pa se izklopi. Temu pravimo adrenalna izgorelost ali adrenalni zlom. Ta deluje kot nekakšna »zavora v sili«; organizem jo aktivira z namenom, da bi preprečil izčrpavanje, ki bi utegnilo povzročiti trajne posledice ali celo smrt.

K sreči je ta motnja zgolj funkcionalna, ne pa tudi strukturna, zato se pri veliki večini ljudi po nekaj tednih odmika in počitka delovanje stresne osi, torej raven energije, začne normalizirati, medtem ko anksiozni in depresivni simptomi utegnejo vztrajati še naprej.

Glavna težava je v tem, da se to stanje rado ponavlja, saj človek ne spremeni svojega ravnanja in se začne znova izčrpavati takoj, ko se postavi na noge. Žal ima vsak naslednji cikel izčrpavanja hujše in dolgotrajnejše posledice, psihopatološki znaki pa so številnejši in močnejši.

Po izkušnjah strokovnjakov je najzanesljivejša pot dolgotrajna (večletna) psihoterapija, ki je usmerjena na spreminjanje osebnostnih značilnosti, ki so vzrok za pretirano angažiranja in perfekcionizem.

Raziskave, opravljene z magnetno resonanco, so potrdile, da lahko v dolgotrajnih terapijah (procesne terapije) pride do spreminjanja strukture možganov. S tem se trajno poveča sposobnost za samopomirjanje (ublažitev tesnobe) in izboljša uravnavanje čustev. Spremeni se pogled na druge, prav tako – in to je ključno – pogled nase in doživljanje samega sebe. Posledično se stabilizirata samovrednotenje in samozaupanje, zato potreba po pretiranem angažiranju, ki vodi v izgorevanje, sčasoma izzveni.