Preprečevanje izgorelosti in delovne izčrpanosti

 

Ker so okoliščine, ki pri posamezniku sprožijo proces izčrpavanja skozi deloholizem, različne za vsakega posameznika, saj so odvisne od njegovih osebnih izkušenj, je pomembno, da se naučimo:

1. Prepoznati znake deloholizma in jih ločiti od zavzetosti za delo (Ali delam preveč?)

 2. Prepoznati sprožilne situacije, ki nas vodijo v deloholizem (Kdaj in kje začnem delati preveč?)

3. Prepoznati svoje notranje prisile, ki sprožijo deloholizem (izgorevanje) in jih se naučiti razlikovati od realnih zunanjih zahtev (delovna izčrpanost), torej ločiti lastna pričakovanja in predstave od resničnih pritiskov okolja (Zakaj delam preveč?),

4. Prepoznati znake izgorevanja (Ali me delo izčrpava?). 

 Kaj lahko storimo sami?

1. Odločitev, da bomo skrbeli zase: Definicija norosti je namreč delati iste stvari in pričakovati drugačne rezultate. (Rita May Brown).

2. Preverjanje svoje stopnje izgorelosti: Če hočemo preprečiti izgorelost,  moramo znati prepoznavati njeni znake, ki se pojavljajo na telesnem, čustvenem, vedenjskem in intelektualnem polju. Diagnostični test: Testirajte se.

3. Preverjanje okoliščin, ki pomenijo tveganje za izgorelost: Trajne neugodne okoliščine pomenijo neprestan vir izčrpavanja.

4. Preverjanje osebnostnih značilnosti, ki pomenijo tveganje za izgorelost: Največje tveganje pa predstavljata storilnostno pogojeno samovrednotenje ter deloholizem. Diagnostični test: Testirajte se

5. Preverjanje vrednot in osebnega poslanstva: Razmislite še  o svojih vrednotah, saj te močno vplivajo na naše ravnanje. Premislite o tem, kakšno je vaše življenjsko poslanstvo. Kaj želim od sebe in zase?

6. Razmislek, kam vlagate  svoj čas in energijo: Preverite, ali svoj čas in energijo vlagate res v tisto, kar želite zase v življenju. 

7. Delitev aktivnosti na tiste, ki vas izčrpavajo in tiste, ki vam zapolnjujejo potrebe: Uravnotežite oba spiska – zmanjšajte tiste aktivnosti, ki vas obremenjujejo ali povečajte tiste, ki vas razbremenjujejo.

8. Zagotavljanje dovolj velike količina počitka:  Rekreacija sicer lahko prinese nekaj sprostitve, vendar ne more nadomestiti  počitka, še zlasti, če se jo lotevamo kot obveznosti in kompulzivno.

9. Postavljanje omejitev: Začnemo prepoznavati in postavljati realne omejitve. 

10. Postavljanje realnih ciljev: Ko si zastavite cilj, se vprašajte, ali imate podporo, potrebne veščine, znanje, čas in energijo, da ga dosežete. Vedeti morate: katere posamezne postopke je potrebno opraviti in kako jih boste opravili, da cilj dosežete;  po čem  boste vedeli, da ste cilj dosegli; pridobiti morate soglasje vse, od katerih je odvisno doseganje cilja;  ali imate ustrezna znanja, veščine in vire oziroma, kako jih pridobiti; potrebno je tudi poznati končni rok in roke za posamezne faze  za doseganje cilja. 

Če navzlic trudu ne uspemo trajno uravnotežiti razmerja med tistim delom našega delovanja, ki nam jemlje energijo in tistim, ki nam jo vrača, oziroma nam počitek prinaša celo več tesnobe kot razbremenitve, je potrebno poiskati psihoterapevtko pomoč, saj to pomeni, da so naše notranje prisile in tvegane osebnostne značilnosti premočne.

Tisti, ki v sebi nosijo več osebnostnih značilnosti, ki predstavljajo tveganje za izgorevanje (kandidati za izgorevanja ali tisti, ki izgorevajo), naj poiščejo strokovno pomoč pri psihoterapevtu. Za spreminjanje osebnostnih značilnosti, ki predstavljajo tveganje za izgorelost, je potrebna strokovna podpora in pomoč, saj te predstavljajo notranje zapovedi, prisilo, ki nas žene v pretirano angažiranost, deloholizem in perfekcionizem. 

človek, ki nosi v sebi labilno samovrednotenje, odvisno od dosežkov in priznanj, dela zato, ker se brez pohvale za dosežke slabo počuti. zato so nasveti: naučite se reči ne! neučinkoviti, ne da bi odpravili vzroke, ki sprožajo tesnobo in občutke krivde ob tem. I tega večina ljudi ne uspe preseči brez strokovne pomoči.