Razlikujemo med delovno izčrpanostjo (angl. wornout) in izgorelostjo (angl. burnout). Tako kot za depresivnost in več drugih telesnih bolezni je tudi za ti stanji značilna kronična utrujenost, vendar pa imata različen vzrok in tudi posledice. Razlika med delovno izčrpanostjo in izgorelostjo je podobna razliki med normalnim žalovanjem in depresijo ob izgubi.
Pri ljudeh, ki se ne vrednotijo predvsem po dosežkih, čezmeren stres in dejansko pretirana delovna obremenitev navadno pripeljeta do delovne izčrpanosti. To je normalna posledica pretiranega dela, h kateremu nas silijo predvsem objektivne zunanje okoliščine (denimo neposredna zahteva po podaljšanju delovnega časa, krizne situacije …). V nasprotju z izgorelostjo pa delovna izčrpanost ni posledica deloholizma.
Delovna izčrpanost se kaže kot preutrujenost in frustriranost, pogostejše so tudi delovne poškodbe. Poleg tega lahko pripelje do stresnih bolezni, kot so povišan krvni tlak, prebavne težave … Delovno izčrpanost odpravita krajši ali daljši počitek in razbremenitev.
Delovna izčrpanost je normalno stanje in je posledica daljšega intenzivnega delovnega napora. Če se bomo po desetih urah intenzivnega dela v službi še doma lotili obveznosti, zaradi katerih bomo delali ves večer ali celo pozno v noč, ne da bi vmes počivali, se bomo že po nekaj dneh počutili izčrpani, po nekaj tednih pa izmučeni. Telo in psiha bosta zahtevala počitek, razbremenitev. Kadar zmoremo in znamo dobro uravnavati razmerje med obremenitvijo in počitkom, so ta stanja občasna in nastopijo le po izjemnih obremenitvah. Ko si odpočijemo, morda po dodatnem prostem dnevu, se nam dobro počutje vrne, z njim pa tudi delovni zagon.
Ključna razlika je tudi v tem, da se pri delovni izčrpanosti ne pokažejo psihopatološki simptomi, kot je anksioznost ali depresivnost, medtem ko pri izgorelosti, ki je duševna motnja, postajajo vse izrazitejši.
Človek brez notranjih prisil, kot sta perfekcionizem in potreba po ugajanju, obremenilne okoliščine oceni stvarno in tudi prepozna svoje meje. Da se zaščiti, se dogovarja in pogaja o svojih delovnih obremenitvah ter o njihovem obsegu in trajanju. Tak človek išče načine, kako si odpočiti vsaj zunaj delovnega časa. Če obremenitev, ki ga izčrpavajo, ne more omejiti kako drugače, si poišče ustreznejše delo ali delovno okolje. Prav tako se ne bo po lastni izbiri znova in znova poganjal v samoizčrpavanje, saj ne čuti potrebe, da bi se dokazoval z dosežke; velika večina (80 %) delovno izčrpanih oseb se ne vrednoti po dosežkih.
Poleg tega zmore drugim postaviti stvarne meje vsakič, ko se sreča s pretiranimi pričakovanji ali zahtevami. Prenese tudi nezadovoljstvo in jezo, saj se zaveda lastnih meja in svoje vrednosti.
· preveč obveznosti >> iskanje razbremenitve,
· intenzivna, stabilna čustva,
· občutek nuje,
· frustracija >> telesna izčrpanost,
· vodi v nezadovoljstvo, jezo, strah,
· prevladujejo telesne posledice,
· pretirane zunanje obremenitve,
· dosežki ne izboljšajo samovrednotenja,
· 80 % 1. stopnja – preizčrpanost.
· deloholizem >> izstop iz obveznosti,
· odsotnost čustev se izmenjuje z izbruhi jeze in depresijo,
· hiperaktivnost se izmenjuje z občutkom nemoči in brezupa,
· strah, tesnoba >> izguba motivacije, energije in smisla,
· vodi v psihopatološke simptome (depresivni, anksiozni …),
· prevladujejo duševne posledice,
· storilnostno samovrednotenje,
· dosežki izboljšajo samovrednotenje,
· 75 % 2. in 3. stopnja – ujetost in izgorelost.