O psihičnih motnjah
Anksiozne motnje
Generalizirana anksiozna motnja Panična motnja Specifične fobije Socialna anksioznost Agorafobija Obsesivno kompulzivna motnja Posttravmatska stresna motnja Psihosomatske motnje
Opis psihosomatske motnje Motnje razpoloženja
Depresija Sezonska depresija (SAD) Bipolarna motnja Kratkotrajne motnje razpoloženja Motnje hranjenja
Anoreksija Bulimija Kompulzivno prenajedanje Osebnostne motnje
Borderline osebnostna motnja (struktura) Narcistična osebnostna motnja (struktura) Shizoidna osebnostna motnja (struktura) Psihotične motnje
Opis psihotične motnje O starševstvu
Dovolj dobri starši
Dovolj dober oče Odnos med starši in otroci Dovolj dobra mama Brezpogojna ljubezen Rojstvo sorojenca Konstruktivna in destruktivna kritika Čustven in osebnostni razvoj
Novorojenček Dojenček 2-6 mesecev Dojenček 6-12 mesecev Malček 2. leto Malček 3. leto Psihološko rojstvo Otrok 4. in 5. leto Otrok od 6. do 12. leta Mladostnik od 12. do 18. leta Prehod v odraslost od 18. do 30. leta Srednja leta od 30. do 55. leta Staranje in starost od 55. leta dalje Razvojne potrebe
Navezanost Stili navezanosti Spreminjanje potreb O partnerstvu
Odvisnost in navezanost
Simbiotična odvisnost Varna in negotova navezanost Zrela ljubezenska navezanost Zaljubljenost
Izbira potencialnega partnerja Spoznavanje Razočaranje Spreminjanje predstave Ljubezen
Lakota po ljubezni Ponavljanje vzorcev Sprejmi me! Zdrava ljubezenska zveza Miti o ljubezni Soodgovornost v partnerstvu
Korektivni odnos Pričakovanja Konflikti O osebnosti
Kaj je osebnost
Osebnostne meje
Samopodoba
Samopodoba in samovrednotenje Ustrezna samopodba Sestava (struktura) samopodobe Odgovori strokovnjakov
Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja
Nered pri mami Pornografija in občutki krivde iZČRPANOST Dr. Franc Osterman, psiholog
Mitja Perat, tuinolog
Publikacije
Članki - poljudni
Izgorelost Mejna osebnostna motnja 2. del Mejna osebnostna motnja 1. del Anksioznost Izgorevanje - skrbeti zase Uspešne in samske Izčrpanost - izgorelost Oče in mama Izgorelost - Zlom Deloholizem - pot v izgorelost Fobije Dovolj dober oče Strah pred šolo Vrstniško nasilje Simptomi izgorelosti Izgorelost - utrujenost Izgorelost - zgodba podjetnice Stres Bipolarna motnja Odhod v samostojnost Izgorevajo deloholiki Hipohondrija, bolezen duše Spletno nadlegovanje Vzroki za izgorelost Argument ali moč Izguba nadzora Sindrom izgorelosti Deloholizem - izgorelost Facebook Psihosomatske bolezni Strah pri otrocih Mejna osebnostna motnja Hiša Big Brother Pravljice Čustveno izsiljevanje Interesne dejavnosti otrok Najstniško popivanje Gospodarstvo Rešeni Čilski rudarji Sezonska depresija, ukrepi Izbira partnerja Delovni ritem Primer Vegrad Konflikti na dopustu Uspešno učenje Strah pred letenjem Sam doma Hipohondrija Stres - izgorelost Delovna izčrpanost ali izgorelost Menopavza Izgorelost - pretiravanje Zdravo ljubezensko razmerje Strah pred izgubo službe Obrezovanje fantkov Novoletne zaobljube Depresija - informacije Izgorelost - delova izčrpanost Lepe, uspešne, samske Otrok se samozadovoljuje Odklanjanje hrane Izguba službe Vstop v vrtec Odvisnost od interneta Tudi mladi izgorevajo Stres Zapuščanje otrok Sanje Delo in počitek Izpiti in stres Deloholizem -zavzetost za delo Poklicna izgorelost Deloholizem Novoletne zaobljube Preživeti krizo Depresija Prepozanavnje in preprečevanje Deloholizem, zavzetost Deloholizem, prisile Depresija po dopustu Konec dopusta Dopust - Izgorelost Sindikati Izgorevanje Izgorelost učiteljev Izgorelost v Sloveniji Dopust - kako Dopust ali šolanje? Poklicna bolezen Kako odpustiti? Interesne dejavnosti Dopust - koliko Menedžerji Skrb zase ni sebičnost Izgorelost- Depresija Spanje in delo Samostojnost Partnerstvo in izgorelost Skodelica kave Pet odstotkov Slovencev V tvoje dobro Pogojevana ljubezen Življenjska izgorelost Raziskava o izgorelosti Bolezen sodobne družbe Duševne motnje Preprečevanje izgorelosti (Ne)ekonomika izgorelosti Žrtvovati zdravje Adrenalna izgorelost 17 Mitov Članki - strokovni
Burnout Syndrom / Symorg 2010 Magistrska naloga / Master's Thesis Psihosomatika / Kokaljevi dnevi Doktorska naloga / PHD Thesis Raziskava RMI /Globalna varnost RMB / Alps-Adria Vprašalnik SAI Delo in varnost Metafora družbenega sistema RMI Študija primera Izobraževalni moduli 2 Izobraževalni moduli 1 Predavanja
DUŠEVNO ZDRAVJE Zanimivosti
Volitve 2011 Podjetniki zvezde Učinkovitost analitične psihoterapije Kako ravnati s časom KRIZA V SLOVENIJI Popolni starši

Depresija

Depresija se lahko pojavi kot samostojna motnja ( depresija brez ali z znaki psihoze, bipolarna motnja, distimija, poporodna depresija…), lahko se pojavlja v kombinaciji z drugimi oblikami motnje (npr. anksiozno-depresivna motnja), ali pa kot simptom drugih motenj in bolezni (npr. izgorelost, postravmatska stresna motnja, telesne bolezni…).

Izključitveni kriteriji: v depresivno epizodo ne sodijo depresivna stanja, ki nastanejo kot neposredna posledica kake organske bolezni ali zdravljenja neke bolezni, ali stanja, ki so posledica zlorabe drog in alkohola.

V pogovornem jeziku pogosto zelo različna razpoloženja imenujemo depresivnost, depresija. Vsake začasne motnje razpoloženja (npr. potrtost, žalost, tesnobnost, nemoč) strokovno še ne štejemo med depresije.

Depresija je psihična motnja, bolezen, ki jo spremlja več značilnih simptomov v razpoloženju, mišljenju, vedenju in raznovrstna telesna simptomatika, ki povzročajo klinično pomembno neugodje ter bistveno poslabšajo kvaliteto življenja (delovno in socialno področje) in trajajo vsaj dva tedna.

Depresija je lahko blaga, srednja ali močna, odvisno od števila, intenzitete in trajanja simptomov. Glede na simptome in potek ločimo tipične (enostavne) in atipične depresivne motnje.

Pri vseh pacientih se ne manifestira enako, pri nekaterih se kaže npr. kot razburljivost. Eden od pomembnih simptomov depresije, ki ga praviloma opazimo tudi pri tistih z neznačilno klinično sliko, je izrazito pomanjkanje volje.

Depresivno motnjo označuje najmanj pet ali več naslednjih simptomov, ki morajo trajati vsaj dva tedna vsak dan ali skoraj vsak dan. Vendar pa mora biti med temi simptomi vsaj eden od prvih dveh naštetih:

depresivno razpoloženje (ali razdražljivost pri otrocih in adolescentih),ki ga bolnik navaja subjektivno ali ki ga opazijo drugi ljudje

precej zmanjšani interesi in zadovoljstvo pri skoraj vseh dejavnostih, skoraj vsak dan oziroma večji del dneva

sprememba telesne teže (vsaj 5% mesečno)

nespečnost ali pretirana želja po spanju

psihomotorična vznemirjenost ali zavrtost

utrujenost oziroma izguba energije, oslabitev življenjske aktivnosti

občutki brezvrednosti ali hude krivde, lahko vse do blodnjavosti

zmanjšana sposobnost mišljenja oziroma osredotočenja misli in neodločenosti

ponavljajoče razmišljanje o smrti, ponavljajoče se samomorilne ideje brez načrta ali z načrtom za izvršitev samomora ali samomorilni poskus

Testirajte se: Depresija

Natančnega vzroka za nastanek depresije ne poznamo, stroka smatra, da jo povzroči prepletanje več možnih dejavnikov, sklop vzrokov pa se razlikuje od posameznika do posameznika.

Depresijo pogosto lahko povzročijo izrazito neugodne življenjske okoliščin in dogodki, spet drugič pa se je brez vpliva dednih dejavnikov ne da razložiti. Ločimo: notranje (genetski, fiziološki, psihološki) in zunanje dejavnike (travmatični dogodki, čustveno neustrezni odnosi v otroštvu, zdravstvene težave, alkohol, zdravila in droge, življenje z depresivno osebo…).

Teorija genetskih vzrokov temelji na podatkih, da se v nekaterih družinah depresija ponavlja iz generacije v generacijo. Fiziološke teorije pravijo, da je vzrok za depresijo neravnotežje nevrotransmiterjev (serotonin , dopamin), najnovejše raziskave pa so nakazale, da gre morda tudi za spremembe v hipokampusu, možganski strukturi, ki naj bi bila center za razpoloženje in spomin.

Alkohol lahko sproži motnje v razpoloženju, prav tako določena zdravila in prepovedane droge.

Celo diete, zlasti tiste, ki povzročijo pomanjkanje omega-3 maščobnih kislin, so lahko sprožilni faktor. 10 do 15 odstotkov žensk se sreča s t.i. poporodno depresijo, ki jo sprožijo hormonske spremembe v telesu. Tudi nekatere telesne bolezni, zlasti kronične, lahko spremlja depresivna motnja.

Psihološke teorije pravijo, da je vzrok za depresijo nizka samopodoba ter neustrezni adaptacijski in obrambni mehanizmi, ki se oblikuje zaradi pomanjkanja ustreznih čustvenih in razvojnih vzpodbud v otroštvu (pretrda ali preveč popustljiva vzgoja, vzgoja s pogojevano ljubeznijo…) in/ali travmatičnih dogodkov (npr. zanemarjanje, zavračanje, fizična, psihična ali spolna zloraba, smrt staršev itd…).

Življenjski travmatični dogodki lahko sami po sebi sprožijo depresivno motnjo ( izguba službe, smrt bližnjega človeka in ločitev), kakor tudi dolgotrajne obremenilne situacije.

1. Pretrd notranji nadzor

V našem otroškem razvoju ponotranjimo in se poistovetimo z zapovedmi in prepovedmi staršev in okolja, s čemer se oblikuje kritični notranji nadzor, ki ga strokovno imenujemo »nadjaz« (superego), v vsakdanjem jeziku pa vest. Deluje kot notranji starševski glas, ki včasih pohvali za dobro vedenje, še pogosteje pa graja ali celo močno kaznuje z občutki krivde za tisto, kar notranji nadzornik smatra za "slabo" vedenje.

Večina ljudi zavedno prepoznava zahteve in prepovedi, ki ji postavlja notranja vest in ve, da se občutek krivde pojavi, ko jih prekršijo. Nekateri ljudje pa se od samega otroštva (močno) čutijo krive že, če obstaja le možnost, da bi jih prekršili ali celo ko samo razmišljajo o "napačnih" stvareh. Njihov »nadjaz« je trd in krut.

Zdrav nadjaz je kot prijazni in trdi starši: ima pravila (katerih kršenje je kaznovano z občutki krivde), vendar zna tudi odpuščati in nagrajevati. Odpuščanje je ponavadi povezano s popravljanjem storjene škode.

Ljudem z izjemno krutim notranjim nadzorom pa ta onemogoča tudi popravljanje škode, saj jih povsem paralizira, zato ne morejo končati notranjega kaznovanja z občutki krivde. Ker ne morejo pobegniti pred neprestanimi notranjimi napadi, so v veliki nevarnosti, da prizadenejo sebe ali drugega. To lahko pripelje do pretrganja socialnih stikov, težav v delovnem okolju in akutne depresije. V skrajnem primeru je izhod celo samomor.

2. Nezavedni občutki krivde

Večji del notranjega nadzora je nezaveden. To pomeni, da nas lahko motivirajo nezavedni občutki, včasih celo o stvareh, za katere sploh ne vemo, da o njih razmišljamo.

Depresivni občutki, depresija so pogosto tako znak nezavednih občutkov krivde, kar pomeni, da nas »nadjaz« lahko »podtalno« napade skozi depresivne občutke (brezvoljnost, brezvrednost). Z drugimi besedami: čeprav se na zavestni ravni ne čutimo krive, smo lahko kaznovani za nezavedne občutke krivde.

Depresivnost se ponavadi izraža med drugim skozi občutek, da smo nesrečni, nezmožnost užitka ali navdušenja, torej kaznujemo sami sebe s tem, da si odvzamemo zmožnost veselja in zadovoljstva.

3. Potlačena jeza

Kadar smo na nekoga jezni, to jezo izražamo na različne načine. Lahko jo pokažemo neposredno, aktivno (se razjezimo, povemo, postavimo zahteve ali prepovedi…) ali pa posredno, pasivno (se pritožujemo, opravljamo, smo prizadeti, žalostni…). Od naše vzgoje je odvisno, ali si bomo dovolili jezo izraziti in na kakšen način.

Če starši niso dovoljevali izražanja jeze ali so bili prizadeti, če smo jo izrazili, se prepoved občutenja in izražanja vgradi kot del našega »nadjaza«. Za jezo se kaznujemo z občutki krivde, tako jo usmerimo nase.

Včasih pa so te ponotranjene prepovedi celo tako močne, da si jeze sploh ne dovolimo začutiti, pravimo, da jo potlačimo, odrinemo, Zanjo pa se vseeno kaznujemo z nezavednimi občutki krivde – torej z depresivnimi občutki. Z opisanimi občutki se soočamo (pravimo, da jih ozavestimo) s pomočjo dinamske (analitske) psihoterapije in jih predelamo in na ta način zmanjšamo pritiske svojega prekrutega notranjega nadzornika.

4. Separacijska tesnoba

Neredko pa so depresije povezane tudi z različnimi osebnostnimi motnjami, pri čemer pa lahko kot depresivne občutke oseba opisuje občutke notranje praznine, občutke izoliranosti, pa tudi strahu pred izgubo pomembne osebe ali okoliščin, kakor tudi občutke ob dejanski izgubi.

Pri tem je potrebno ločiti realno žalovanje ob izgubi od depresivnega odzivanja, ki je pogosto tudi posledica ločitvene (separacijske) tesnobe.

Kadar pa smo na osebo ali okoliščine, ki smo jih izgubili (smrt, ločitev, odhod otrok od doma, upokojitev…), premočno (odvisno, simbiotično) navezani in jo doživljamo kot del sebe (pravimo, da smo zliti z drugim), doživljamo izgubo kot izgubo dela sebe.

Pojavi se občutek notranje praznine, izgubo smisla življenja in lastne vrednosti in pomena, saj se doživljamo kot celovita oseba samo takrat, ko smo v simbiozi (zliti) z drugim.

Ker smo v tem primeru od drugega tudi odvisni, smo nanj navezani z mešanimi (ambivalentnimi) občutki (občutki navezanosti se mešajo s strahom pred izgubo, negotovostjo ter jezo).

V tem primeru pa se zaradi mešanih občutkov ob izgubi, namesto da bi stekel normalnega procesa žalovanja sproži ločitvena tesnoba (separacijske tesnobe), ki se kaže kot depresivna motnja.

Depresija običajno začne v poznih 20-ih, vendar ni omejena na določena življenjska obdobja. Zbolijo lahko starostniki (15-20%), pojavlja pa se tudi pri enem na 40 otrok in pri enem izmed 7-10 adolescentov.

Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za razvoj ali sprožijo depresijo:

• dvakrat več žensk ima diagnozo depresija kot moških. Razloga sta, da ženske prej poiščejo zdravniško pomoč in da je pri moških depresivno motnjo težje prepoznati, ker se nanjo odzivajo z manj tipičnimi simptomi. Prevladuje razdražljivost, poseganje po alkoholu itd., utrujenost, izguba volje do dela in konjičkov, motnje spanja. Marsikateri skuša depresijo prikriti z deloholizmom, drugi se podajajo v nepremišljena in tvegana dejanja. Ker pa je med moškimi dva do trikrat več samomorov kot pri ženskah, se najbrž depresija enako pogosto pojavlja pri obojih, le da se pri moških pogosteje »skriva« za alkoholizmom ali nekaterimi osebnostnimi motnjami in zato ni diagnosticirana. Na enako pogostost depresije pri obeh spolih bi kazalo tudi enaka pogostnost depresije med moškimi in ženskami pri Amiših, ki zaradi posebnega načina življenja skoraj ne poznajo alkoholizma in določenih oblik osebnostni motenj;

• travmatične izkušnje v otroštvu;
• biološki sorodniki z depresijo, samomor med njimi;
• biološki sorodniki z zgodovino alkoholizma;
• močni stresni dogodki, kot je smrt ljubljene osebe;
• izguba prijateljev in drugih osebnih razmerij;
• porod (poporodna depresija);
• zgodovina depresivnosti v otroštvu;
• hude in kronične bolezni, kot so rak, srčne bolezni, Alzheimerjeve in HIV / AIDS (30-50%);
• osebnostne značilnosti, kot so na nizko samospoštovanje, pretirana odvisnost, samokritičnost ali črnogledost;
• zloraba alkohola ali drog;
• revščina;
• uživanje nekaterih zdravil (zniževanje krvnega tlaka, uspavalne tablete..) .Če opažate, da jemanje določenega zdravila vpliva na vaše razpoloženje, se posvetujte s svojim zdravnikom.

Kako torej ravnati, da zmanjšamo možnost izbruha depresije? Začnimo bolje skrbeti zase, postanimo bolj »egocentrični«. Trudimo se prepoznati in izražati svoje potrebe in želje in sami poskrbeti zanje. Dovolimo si čutiti in izražati občutke in čustva, tudi »negativna«.

Naši občutki niso ne pravi, ne napačni, so le – naši. Tudi jeza, strah in žalost. Namesto da te občutke skrivamo, odrivamo, »potlačujemo«, se jih naučimo prepoznavati in izražati na socialno sprejemljiv način. Tako se ne bodo več nabirali v nas in vodili v depresivne odzive.

S tem, ko bomo prepoznavali in izražali svoje potrebe in občutke, bomo tudi lažje prepoznavali in izražali svoje meje, bomo prepoznavali sebe, svojo samopodobo.

Če bomo prepoznavali sebe (kdo sem), bomo lahko prepoznali in izražali svoje interese, želje (kaj želim biti, postati). Svojo aktivnost bomo zato usmerjali v doseganje lastnih ciljev, zato bomo lažje rekli ne in zmanjševali svoje obremenitve, ki k tem ne vodijo.

Tako bomo postali bolj učinkoviti pri doseganju svojih ciljev, s tem pa gradili svojo bolj stabilno in pozitivno samopodobo. Ta pa je zagotovo najboljša preventiva pred depresijo.

Približno 20% ljudi občuti vsaj en simptom depresije v določenem mesecu. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je trenutno v svetu depresivnih 100 milijonov ljudi.

Depresija ni posledica človekove šibkosti in je ni moč premagati samo z močno voljo. Samozdravljenje pri pravi depresivni motnji ponavadi ni mogoče, čeprav se zgodi, da se - kot vsaka druga bolezen, tudi depresija pozdravi sama od sebe.

Nezdravljena depresija neredko postane kronična in potem lahko traja precej dolgo, da je zdravljenje učinkovito. Zato je zelo pomembno, da se depresija ustrezno zdravi. Terapevtske pristope delimo v dve skupini: medikamentozne (zdravila) in psihoterapevtske, običajno jih uporabljamo vzporedno.

Pri blagi ali srednje močni depresiji lahko zadostuje že psihoterapevtsko zdravljenje, pri močni pa ponavadi ne gre brez jemanja zdravil.

Zdravila so potrebna, kadar simptomi močno ovirajo delovanje na enem ali več pomembnih življenjskih področjih oziroma takrat, kadar je akutno stanje tako intenzivno, da zaradi simptomov ni mogoče začeti s psihoterapevtskim zdravljenjem.

Zdravila predpiše zdravnik specialist psihiater ali osebni zdravnik. Velja opozoriti, da zdravila (ponavadi antidepresivi) samo omilijo ali odpravijo določene simptome depresije, je pa v večini primerov ne pozdravijo, ker ne odpravijo vzrokov!

Psihoterapevtsko zdravljenje je usmerjeno na prepoznavanje in odpravljanje vzrokov depresije in ima okvirno tri faze: v prvem obdobju terapevt predvsem nudi oporo, da depresivnemu človeku olajša boleče in begajoče občutke ter se mu s tem pomaga pri soočenju z njimi.

V naslednjem obdobju je terapevtsko delo usmerjeno predvsem na iskanje in odpravljanje vzrokov (s predelovanjem ponotranjenih čustvenih odnosov in vsebin, ki oblikujejo našo identiteto – samopodobo ter s predelovanjem občutkov),

V tretjem obdobju pa daje vzpodbudo pri spreminjanju čustvenih odzivov, značilnosti in vedenja ter posledično okoliščin, v katerih človek živi in ki so zanj obremenjujoče. Uspešnost odpravljanja depresivne motnje je odvisna od odnosa in sodelovanja med terapevtom in klientom, ne pa od metode in tehnik.

Zakaj samozdravljenje ne deluje?

Ker na nastanek depresije sovpliva več dejavnikov, se pred njo ne moremo absolutno obvarovati z »zdravim« načinom življenja. Pogosto slišimo nasvete: zmanjšajte obremenitve, poskrbite za razvedrilo in boljše medosebne odnose, sprejmite negativno izkušnjo kot del življenja, naučite se reči ne, ne razdajajte se.

Le redko pa slišimo zares uporabne nasvete, kako naj to storimo, saj za vsemi temi aktivnostmi, ki nas psihično izčrpavajo in vodijo dolgoročno v razočaranja, stojijo določeni strahovi in notranje prisile, ki nam NE dovoljujejo bolj konstruktivnega odzivanja.

Za depresijo pogosto stoji neizražena jeza, saj so nas že kot otroke skozi vzgojo učili, da je jeza »slaba«. Naučili so nas tudi, da jo moramo skrivati, da moramo biti do ljudi »prijazni«, da jim moramo ustreči, tudi kadar nam to ne odgovarja, da nas bodo sprejeli in imeli radi.

Prav tako so nas učili, da moramo biti »pridni« in »ubogati«, saj nas bodo take imeli starši radi in bodo skrbeli za nas. Ta (in podobna) vzgojna sporočila se odražajo v naslednjem vedenju odraslih: ljudem okrog nas (družini, nadrejenim,prijateljem) skušamo neprestano ustrezati in biti prijazni z njimi, zato da bi nam vračali enako. Pri tem ne povemo, kaj želimo od njih, še manj zahtevamo tisto, kar nam pripada za naš trud. Ker povračila, ki ga pričakujemo (a ne izrazimo) ni, smo na ljudi okrog nas vse bolj in bolj jezni. Na primer: šef nas spregleda pri napredovanju, čeprav smo se močno trudili pri delu, partner/ka nas zapusti, čeprav smo se močno trudili zanj/o… Čeprav smo jezni nanje, tega seveda (ker je jeza »slaba«) ne pokažemo, temveč smo vse bolj razočarani, nemočni, žalostni, brezvoljni – z eno besedo depresivni.

Kdaj po pomoč?

Nujno je poiskati pomoč, kadar simptomi trajajo vsaj dva tedna in pomembno poslabšajo kvaliteto življenja oziroma vedno, ko se pojavijo samomorilne misli.

Prav tako pa je smiselno poiskati pomoč psihoterapevta že prej, preden zbolimo za depresijo, če je naša samopodoba nizka ali labilna ali če se na življenjske obremenitve odzivamo z umikom ali pretirano aktivnostjo.

Posebej bodimo pozorni na to, kako se odzivamo na izgube. Če ob vsaki izgubi dolgo in močno trpimo, če te v nas sprožajo občutke, da se nismo potrudili dovolj, da ne bomo zmogli naprej, da smo slabi ali nevredni, morda do depresije ni daleč, zato bi se bilo smiselno o tem pogovoriti s psihoterapevtom.

Testirajte se: Depresija