O psihičnih motnjah
Anksiozne motnje
Generalizirana anksiozna motnja Panična motnja Specifične fobije Socialna anksioznost Agorafobija Obsesivno kompulzivna motnja Posttravmatska stresna motnja Psihosomatske motnje
Opis psihosomatske motnje Motnje razpoloženja
Depresija Sezonska depresija (SAD) Bipolarna motnja Kratkotrajne motnje razpoloženja Motnje hranjenja
Anoreksija Bulimija Kompulzivno prenajedanje Osebnostne motnje
Borderline osebnostna motnja (struktura) Narcistična osebnostna motnja (struktura) Shizoidna osebnostna motnja (struktura) Psihotične motnje
Opis psihotične motnje O starševstvu
Dovolj dobri starši
Dovolj dober oče Odnos med starši in otroci Dovolj dobra mama Brezpogojna ljubezen Rojstvo sorojenca Konstruktivna in destruktivna kritika Čustven in osebnostni razvoj
Novorojenček Dojenček 2-6 mesecev Dojenček 6-12 mesecev Malček 2. leto Malček 3. leto Psihološko rojstvo Otrok 4. in 5. leto Otrok od 6. do 12. leta Mladostnik od 12. do 18. leta Prehod v odraslost od 18. do 30. leta Srednja leta od 30. do 55. leta Staranje in starost od 55. leta dalje Razvojne potrebe
Navezanost Stili navezanosti Spreminjanje potreb O partnerstvu
Odvisnost in navezanost
Simbiotična odvisnost Varna in negotova navezanost Zrela ljubezenska navezanost Zaljubljenost
Izbira potencialnega partnerja Spoznavanje Razočaranje Spreminjanje predstave Ljubezen
Lakota po ljubezni Ponavljanje vzorcev Sprejmi me! Zdrava ljubezenska zveza Miti o ljubezni Soodgovornost v partnerstvu
Korektivni odnos Pričakovanja Konflikti O osebnosti
Kaj je osebnost
Osebnostne meje
Samopodoba
Samopodoba in samovrednotenje Ustrezna samopodba Sestava (struktura) samopodobe Odgovori strokovnjakov
Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja
Nered pri mami Pornografija in občutki krivde iZČRPANOST Dr. Franc Osterman, psiholog
Mitja Perat, tuinolog
Publikacije
Članki - poljudni
Izgorelost Mejna osebnostna motnja 2. del Mejna osebnostna motnja 1. del Anksioznost Izgorevanje - skrbeti zase Uspešne in samske Izčrpanost - izgorelost Oče in mama Izgorelost - Zlom Deloholizem - pot v izgorelost Fobije Dovolj dober oče Strah pred šolo Vrstniško nasilje Simptomi izgorelosti Izgorelost - utrujenost Izgorelost - zgodba podjetnice Stres Bipolarna motnja Odhod v samostojnost Izgorevajo deloholiki Hipohondrija, bolezen duše Spletno nadlegovanje Vzroki za izgorelost Argument ali moč Izguba nadzora Sindrom izgorelosti Deloholizem - izgorelost Facebook Psihosomatske bolezni Strah pri otrocih Mejna osebnostna motnja Hiša Big Brother Pravljice Čustveno izsiljevanje Interesne dejavnosti otrok Najstniško popivanje Gospodarstvo Rešeni Čilski rudarji Sezonska depresija, ukrepi Izbira partnerja Delovni ritem Primer Vegrad Konflikti na dopustu Uspešno učenje Strah pred letenjem Sam doma Hipohondrija Stres - izgorelost Delovna izčrpanost ali izgorelost Menopavza Izgorelost - pretiravanje Zdravo ljubezensko razmerje Strah pred izgubo službe Obrezovanje fantkov Novoletne zaobljube Depresija - informacije Izgorelost - delova izčrpanost Lepe, uspešne, samske Otrok se samozadovoljuje Odklanjanje hrane Izguba službe Vstop v vrtec Odvisnost od interneta Tudi mladi izgorevajo Stres Zapuščanje otrok Sanje Delo in počitek Izpiti in stres Deloholizem -zavzetost za delo Poklicna izgorelost Deloholizem Novoletne zaobljube Preživeti krizo Depresija Prepozanavnje in preprečevanje Deloholizem, zavzetost Deloholizem, prisile Depresija po dopustu Konec dopusta Dopust - Izgorelost Sindikati Izgorevanje Izgorelost učiteljev Izgorelost v Sloveniji Dopust - kako Dopust ali šolanje? Poklicna bolezen Kako odpustiti? Interesne dejavnosti Dopust - koliko Menedžerji Skrb zase ni sebičnost Izgorelost- Depresija Spanje in delo Samostojnost Partnerstvo in izgorelost Skodelica kave Pet odstotkov Slovencev V tvoje dobro Pogojevana ljubezen Življenjska izgorelost Raziskava o izgorelosti Bolezen sodobne družbe Duševne motnje Preprečevanje izgorelosti (Ne)ekonomika izgorelosti Žrtvovati zdravje Adrenalna izgorelost 17 Mitov Članki - strokovni
Burnout Syndrom / Symorg 2010 Magistrska naloga / Master's Thesis Psihosomatika / Kokaljevi dnevi Doktorska naloga / PHD Thesis Raziskava RMI /Globalna varnost RMB / Alps-Adria Vprašalnik SAI Delo in varnost Metafora družbenega sistema RMI Študija primera Izobraževalni moduli 2 Izobraževalni moduli 1 Predavanja
DUŠEVNO ZDRAVJE Zanimivosti
Volitve 2011 Podjetniki zvezde Učinkovitost analitične psihoterapije Kako ravnati s časom KRIZA V SLOVENIJI Popolni starši

Miti o ljubezni

V pravljicah, "ženskih" romanih, priročnikih za samopomoč, nadaljevankah in filmih srečujemo en in isti stereotip.

V enem stavku bi ga lahko povzeli: za pravo ljubezen je treba trpeti in se boriti.

Ponavadi gre takole: srečata se, privlačita se, potem se pojavijo vse mogoče ovire.

Na koncu seveda premagata vse ovire in sta srečna do konca svojih dni.

Ja-pa-ja-de, bi rekli najstniki. Izven romanov in filmov gredo stvari precej drugače.

Ovire bi lahko strnili v nekaj klišejskih kategorij:

- na začetku si gresta na živce zaradi določenih lastnosti in sta potem kot pes in mačka,
- eden od njiju ali oba sta v drugem, ponavadi le na videz srečnem ali nesrečnem partnerstvu,
- eden od njiju se zaradi prejšnjih slabih izkušenj ne želi vezati,
- starši nasprotujejo zvezi,
- sprejo ju tretji ljudje iz sebičnih razlogov,
- ločijo ju navidez nepremostljive razredne razlike,
- grdi raček,
- nimata niti za hrano, kaj šele za stanovanje,
- ona je pridna mamina punčka, on pa baraba,
- princ mora (dandanes pa tudi kakšna princesa) pobiti vrsto zmajev, da pride do objekta ljubezni,
- on/ona je samotni volk itd...

Zelo pogost zaplet, zlasti v komedijah, je, da se glavna junaka srečata kot tekmeca ali pa zastopata povsem nasprotne ideale. Normalno je, da si gresta na živce in si skušata drug drugemu podstaviti čim več min. Pri tem uporabljata ves arzenal: laži, manipulacije, spletke, posmehovanja in podtikanja. Vmes je običajno nekaj zelo glasnih scen, na koncu katerih se eden ali oba pridušata, da bolj nemogočega človeka še nista srečala. Na koncu si, po možnosti bingljajoča s kakšnega stolpa ali kaj podobnega, strastno padeta v objem. Na filmu ali v knjigi.

V vsakdanjem življenju pa nam ljudje, ki nam gredo na živce, ponavadi ne predstavljajo kakšnega večjega strastnega izziva in nam gredo na živce, kadarkoli jih srečamo. Če pa nam le vzbudi zanimanje in se zapletemo s takim človekom, se bo kaj kmalu izkazalo, da imamo najbrž opravka ali s čustveno nezrelo ali pa z manipulativno brezobzirno osebo. Najbrž smo tudi sami nekaj podobnega, če se zapletemo v tako zvezo.

Čustveno nezrel partner se bo še naprej vedel kot pubertetnik, ki bo neprestano izzival potrpljenje z vsakovrstnim postavljanjem, uporništvom in tekmovanjem.

Brezobzirno manipulativen človek pa bo ob najmanjšem nasprotovanju ravnal enako – najprej bo skušal z manipulacijo doseči svoje, če pa to ne bo uspelo, bo postal vse bolj napadalen in maščevalen.

Skratka, taki začetki vodijo v večne vojne, zveza je podobna adrenalinskim športom in daje neskončno veliko snovi za obrekovanje znancem in prijateljem, dokler traja. Največkrat se končajo s popolno medsebojno alergijo, ki na koncu dodobra napolni žepe ločitvenih odvetnikov.

Nasprotja se sicer morda na začetku privlačijo, trajno pa nas vežejo tudi podobnosti. Nasprotja se lahko poglabljajo in postanejo stalen vir sporov. Razlike obogatijo zvezo, če niso tako velike in nepremostljive, da prerastejo v – nasprotja.

Samo strast je lahko sicer dober začetek, pomeni pa tudi istočasno življenje na občasno delujočem vulkanu.

* Cliffhanger" pomeni v TV žargonu napet zaključek epizode, ki pritegne gledalca k naslednji epizodi serije.

.

Če je eden od "usodno privlačnih" ljubimcev vezan v drugem partnerstvu, je možnih več različnih razpletov, pa noben ni ravno idealen.

1. scenarij:

objekt zaljubljenosti je vezan v srečnem partnerstvu, zato do pravega zapleta sploh ne bo prišlo (razen v domišljiji zaljubljenega). Vse skupaj se potem lahko razvleče v neskončno idealizirano hrepenenje. V skrajnem primeru se lahko konča celo s policijsko prijavo zaradi nadlegovanja.

Ponavadi pa tak idealizirani objekt postane "obešalnik za čustva" zaljubljenega, s katerim primerja vse svoje realne partnerje/partnerice. Ker človeka v resnici sploh ne pozna in mu zato pripisuje skoraj angelske lastnosti, se seveda take primerjave vnaprej iztečejo v korist objekta hrepenenja, realni partnerji pa se najpogosteje na koncu naveličajo nenehnih tihih ali glasnih očitkov in odidejo. S tem še utrdijo začarani krog, ki se ponovi z naslednjim partnerjem.

Večno hrepeneči človek lahko v sebi nosi prikrite narcistične poteze: samo ideal je dovolj dober zame. Možno je tudi , da gre za človeka, ki išče odvisnost, lahko pa gre tudi za kanec čustvenega sadizma, saj z nenehno primerjavo od partnerja zahteva stalno dokazovanje, koliko je zanj/zanjo pripravljen storiti, celo izstopiti iz lastne kože. V vsakem primeru pa ne zmore realnega človeka sprejeti takega, kakršen je.

2. scenarij:

če je objekt zaljubljenosti vezan v "trajno nesrečnem" partnerstvu, se zgodba razplete na najbolj domač način: večno drugo mesto in nenehno čakanje na ukradene skupne trenutke. Za ločitev nikdar ni pravi čas. Takemu človeku seveda ustreza dvojna vloga in rivaliteta med ostalima (vsaj na prvi pogled naivnima) soigralcema, saj pravega predajanja enemu človeku ne zmore, zato ne želi izbrati.

Obstaja sicer možnost, da takega človeka legalni partner (žena ali mož) trešči skozi vrata, vendar bo v tem primeru še naprej čustveno (odvisno - z ljubeznijo ali jezo) vezan na bivšega partnerja/ico, dokler si sam ne bo našel novega cilja zaljubljenosti. Seveda izven partnerstva z vami, ki ste ga tako potrpežljivo čakali. Za svojo varnost namreč potrebuje rezervno varianto. Pri vas, ki ste takega partnerja čakali, pa tole kaže na več možnosti: ali ste čustveni mazohist, čustveno odvisen človek ali pa se tudi sami ne želite zares vezati, pa vam je partnerstvo vašega ljubimca/ljubimke le dobrodošel izgovor.

3. scenarij:

človek, v katerega ste se zaljubili, nemudoma vloži tožbo za ločitev in se s kovčki prikaže na vaših vratih ali pa postavi družino/partnerja pred vrata in vas povabi, da se vselite. Sliši se sanjsko. V ozadju sta pa ponavadi dve možnosti, ena bolj problematična od druge. Prva možnost je, da se je dosedanji partner/partnerica naveličal poskusov vzpostavljanja odvisnega odnosa, vaš idealni človek torej nujno potrebuje novo osebo, s katero se bo zlil. Od vas bo pričakoval, da se prav v vsem uskladite z njim, postal bo posesiven in nadzorujoč, če boste pokazali kakršno koli znamenje samostojnosti. Druga možnost pa je, da gre spet za narcističnega človeka, ki nemudoma brezobzirno zavrže tistega, ki je v čemerkoli razočaral njegove/njene idealne predstave in ga zamenja z novim. Tudi vas bo, ko ga boste kakorkoli razočarali; najprej boste idealni, potem pa povsem zanič in bo idealen nekdo drug.
.

Vsi smo že kdaj srečali v življenju ljudi, ki tožijo: "Nimam sreče v ljubezni, vsi me zapuščajo. Vem, da me boš tudi ti, zato je bolje, da ostanem sam/a!" Najprej se vam tak človek zasmili v dno duše, nato se začnete truditi, da bi mu dokazali, da ljubezen je. Opraviti morate nešteto preizkusov, za katere pa dobite kot nagrado le žalosten nasmeh in nato: "Saj vem, da te nisem vreden/na, vendar ne morem pomagati, da ne zmorem več zaupati. Če bi..." in tako naprej.

V bistvu pa tak človek preko vašega nenehnega dokazovanja, da ga ne nameravate zapustiti, nadzoruje vaše življenje. Iz rešitelja postanete hišni suženj. Nesrečnemu človeku, ki ga nihče zares ni ljubil, je vendar treba pričarati nasmeh na obraz! Počasi vam le postane jasno, da ste se znašli v pasti in da so vaši predhodniki/ce ušli zato, ker tega "čustvenega vampirja" ni mogoče nikdar nahraniti.

Če boste skušali prekiniti tako zvezo, boste skozi potoke solz slišali: "Vedel/la sem, da me boš zapustil/a, pa tako sem se trudil/a. Zapuščaš me zdaj, ko sem v najtežji situaciji!" pri čemer se ta "najtežja situacija" pojavi, kadarkoli je potrebno in vam dviguje občutke krivde.

Opraviti imate z depresivno oziroma odvisno osebo, ki svojo veliko potrebo po soodvisnosti prikriva z navidezno samotarsko pozo. Na koncu vam ostaneta le dve izbiri: ali se odpoveste sebi ali pa zvezi. Tisto drugo se vam bom morda zdelo celo težje. Če boste le uspeli oditi, boste takoj na seznamu tistih, ki lomijo srca.

.

Zakaj ste sploh vstopili v zvezo s takšnim človekom? Ker ste sami vsemogočno prepričani, da ste boljši od drugih, da zmorete tisti, nad čemer drugi obupajo. Seveda vam na začetku godi, da vam nekdo, ki so ga do zdaj vsi razočarali, daje priložnost, da se mu dokažete. Morda pa se tudi sami oseba, ki išče soodvisnost. V tem primeru bosta morda celo ustvarila svoj lasten svet, ki pa bo neprestano ogrožen od grde zunanje realnosti. Vidva se bosta morda celo počutila zadovoljna, zelo verjetno pa bodo vajini otroci imeli veliko težav, ko bodo skušali postati samostojni, torej neodvisni tudi od vas. Ali pa boste vzgojili Romee in Julije

V časih, ko je bilo posedovanje zemlje osnovno sredstvo za preživetje je bilo morda drugače, saj bi z razdedinjenjem oba izgubila eksistenco, plemiških otrok pa niso ravno naučili kakšnega uporabnega poklica, s katerim bi lahko kaj zaslužili.

Sodobni Romei in Julije pa imajo načeloma svoj poklic in njihovo preživetje ni ravno odvisno od dediščine. Torej naj bi načeloma mnenje staršev pri izbiri partnerjev bilo nepomembno. Ampak.... ja, saj poznamo nešteto zgodb o taščah (ali tastih), ki se nenehno vtikajo v življenje tamladih. Grozni so, kaj ne?

Pa vendar ... se vtikajo natančno toliko, kolikor jim njihovi otroci dopuščajo. Dopuščajo pa jim zato, ker so čustveno odvisni od njih, ker se niso osamosvojili.

Torej, če skušate zgraditi partnerstvo s človekom, ki brez (vsaj tihega) soglasja staršev vanj ne bi vstopil, se morate zavedati, da boste partnerja/ko delili z vso njegovo/njeno družino.

Meje boste morali postavljati vi, pa še v tem primeru se boste morali vse življenje – tako to počne kot parner/ica – truditi za njihovo odobravanje.

Če se jim boste postavili po robu, boste partnerja/-ko bodisi spravili v nevzdržno stisko, da bi moral/-a izbrati (česar ne zmore) ali pa vas bo celo po hitrem postopku zapustil/-a.

V malo bolj blagi varianti boste maminemu sinčku ali očkovi hčerki morali vse življenje dokazovati, da ste dovolj dobri zanj, pri čemer ne boste smeli preseči starša-rivala.

.

Tisti, ki "naivno nasedejo" podpihovanju tretjih ljudi in spremenijo mnenje o partnerju, bi morali pomisliti na to, da manipulacijam ne nasedemo, če nismo vsaj malo pripravljeni verjeti vanje. Najbrž je spletkarski človek samo na glas povedal dvome in strahove o partnerju/-ki, ki jih "zavedena" oseba že tako ali tako nosi v sebi, a si jih ne dovoli priznati. Prizadetost in užaljenost sta tako le odraz siceršnje jeze, ki jo ta goji na partnerja/ko in je t.i. spletka le dobrodošel ventil zanjo. Pogosto se celo jeza nabira iz povsem drugih razlogov in je spletka le povod za njen izbruh.

Druga možnost je, da je "zavedeni" skrajno negotov človek brez lastne hrbtenice – torej odvisen od mnenja drugih. Negotovost pa vodi v obtoževanje in nadzorovanje. Tretja možnost je, da imate opravka z narcistično osebo, ki vzroji zato, ker je morda s tem načeta idealizirana podoba partnerja/ke.

Ogovarjanje je tako ali tako nacionalni šport, torej bo naš partner/-ka slej kot prej slišali tudi kakšno govorico o nas. Če bo nanjo reagiral užaljeno, namesto da bi jo prezrl/a in se oprl/a na lastno izkušnjo ali vsaj odkrito in mirno vprašal/a, kako je s to stvarjo, potem je potrebno resno razmisliti o zvezi. V nasprotnem primeru boste najverjetneje vse življenje polagali račune, krivi ali nekrivi in/ali boste prikrito ali odkrito pod nadzorom. Če pristanemo na to, smo najbrž sami zelo negotovi vase in vsaj malo čustveni mazohisti.

Poglejmo še obraten primer: o partnerju/ki slišimo govorico. Omenimo jo partnerju/ki. Ta užaljeno močno vzroji, češ, kako sploh moramo kaj takega poslušati o njem/njej. Hmmm, načeloma ima morda celo prav, lahko pa gre za manipulativno osebo, ki bodisi s tem prikriva občutke krivde ali pa od vas narcistično pričakuje, da jo vidite le v tako idealizirani luči, kot si želi, saj se v nasprotnem primeru počuti povsem razvrednoteno). Če se čutite potem krivi, da ste karkoli omenili, ste najbrž sami odvisen značaj.

Bodimo realni, odraščanje v določenem sloju ponavadi privzgoji tudi določene vrednote, interese, navade in življenjske cilje.

Ne trdim, da tega ni mogoče spremeniti, ampak le, če je za tem stoji res močna motivacija. Da o spopadanju s predsodki okolja ne govorim.

Najpogosteje pa se zveze med partnerjema iz zelo različnih družbenih okoliščin končajo po prvem navdušenju, da bomo ljubljeno osebo popeljali v svoj svet, z zdolgočasenostjo in medsebojnim prezirom.

Telesni stražarji ali natakarice so sicer lahko prekrasni fantje in dekleta, a za nekoga, ki piše doktorat, lahko postanejo sčasoma pomanjkljivi sogovorniki, če sami hitro ne posežejo po knjigah. Bolj ambicioznega partnerja bo manj ambiciozen sčasoma vse manj razumel, prvi pa se bo kmalu čutil oviranega.

Obratno pa gredo intelektualci/-ke, managerji/-ke ali umetniki/c-e krepko na živce svojim enostavnejšim partnerjem, ko se zmrdujejo nad špansko nadaljevanko ali nedesignerskim odpiračem za steklenice.

Razpleti so različni: ali se eden prilagodi drugemu (pa čeprav le zgolj zaradi statusa), ali se slej kot prej zagrenjeno razideta. Včasih pa so te razlike zgolj površinske, na primer, ko se je otrok staršev višjega sloja prilagodil njihovim pričakovanjem in na silo poskušal sprejeti in igrati dodeljeno vlogo, sam/a pa si želi manj ambicioznega življenja. Takemu človeku partner, ki do njega nima neznanskih zahtev, predstavlja bodisi dobrodošel azil pred pritiski starši, ali pa ga bo skušal postaviti na svoje mesto. To pomeni, da bi moral partner namesto njeega uresničiti starševske ambicije.

Če ste v eni od teh dveh pozicij, ste bodisi ambiciozni bodisi naivni. Za prvo se boste morali krepko potruditi, za drugo pa boste zelo razočarani.

Vsi se v kakšnem obdobju svojega življenja počutimo kot grdi rački. Če pa vas takrat oseba, v katero ste zaljubljeni, ne opazi, ker niste konkurenca filmski igrallki ali Nobelovemu nagrajencu, ali se zaradi vaše "neprivlačnosti" celo prezirljivo vede do vaše pozornosti, se obrnite, odidite in se nikoli več ne ozrite nazaj.

Zagotovo imate opravka z narcističnim primerkom, zaradi katerega se boste morali vse življenje truditi biti nekaj posebnega.

Svojo vrednost občuti le skozi zunanje potrditve, čemur mora služiti tudi partner/ka.

Bistvo našega narcisizma je izraženo v narodnem sloganu: "Kaj bodo pa sosedje rekli?"

In če pristajamo na ta pritisk, smo sami najbrž sami zelo negotovi in v sebi nosimo nizko samopodobo, ki se ves čas sprašuje: »Kakšen sem vendar v svojih očeh?«.

Kruto življenje enemu in drugemu onemogoča normalen zaslužek. Komajda vežeta začetek in konec meseca, prave službe ni in ni (največkrat je to povezano z nedokončanim šolanjem) ali pa je bedno plačana. Vsak s svojim kovčkom tavata od sorodnika do prijatelja, ker ne zbereta niti za skromno sobo.

Ja, življenje na socialni podpori je težko in nekoč, ko bosta oba imela sanjske službe, se bo vse uredilo. Vendar ... sanjskih služb ni, še za običajno se je treba krepko potruditi. Zagotovo je ne bo nihče prinesel pred noge.

Hmmja, ne pravim, da se skoraj vsak kdaj (začasno) ne znajde v finančni zagati, trdim pa, da večina ljudi v taki situaciji aktivno išče izhod iz nje in ga na ta način ponavadi tudi najde. Ne ravno idealnega za začetek, ampak za položnice in hrano pa se da.

Če pa ste naleteli na človeka, ki leta ne najde načina, da bi si uredil osnovno eksistenco (ne da bi za to obstajal realnen razlog, npr. zdravstvene težave ipd.), bi se bilo modro vprašati, če morda čakanje na pravo delo ali življenjsko priložnost ne bo trajalo vse življenje. Morda pa sta v ozadju tudi lagodnost in iluzorna pričakovanja, da bo že nekdo poskrbel za vse. Vprašajte se, če želite poleg otrok vzdrževati še večno iščočega se partnerja/ko, ki mu nihče ne da prave priložnosti, da bi pokazal svoje sposobnosti.Vprašajte se, ali bo vse skupaj še vedno tako romantično, če boste tudi sami potrebovali začasno finančno varnost s strani partnerja/-ke, recimo, da za dalj časa zbolite.

Če ste prepričani, da so eksistenčne težave le začasne, zahtevajte od partnerja/ke – še preden se zares vežete – naj si poišče in obdrži kakršnokoli delo, dokler ne najde ustreznega. Če pa vam odvisni partner/ka ustreza, potem ste najbrž sami negotovi in nagnjeni k odvisnosti. A potem nimate pravice, da bi se pritoževali, da vas le-ta izkorišča.

V eni od epizod Sopranovi se glavni junak pogovarja s svojo psihoterapevtko o načelnosti očetov. Nejeverno vpraša: "Kaj vaš oče nikdar nikomur ni odrezal kakšnega prsta?" Ja, če ste pripravljeni vse življenje ob vsakem zvoncu na vratih najprej preveriti, če morda ne trka policija in če nameravate vaše otroke prepričevati, da veljajo za enega od staršev malo prirejena pravila, potem s takim partnerstvom načeloma ni nič narobe.

Najbrž pa si boste, zlasti če ste odraščali v mirnejšem odnosu z zunanjim svetom, slej kot prej želeli večje stalnosti. Človek, ki ne sprejema družbenih pravil, je v mladosti morda še lahko šarmanten upornik, kasneje pa so njegove/njene asocialne poteze samo še vir slabe volje in težav.

Upornik pri petdesetih letih je samo še patetičen, kriminalni dosje pa ni ravno nekaj s čemer bi se odrasli hvalili med seboj.

Zadovoljiti svoje potrebe tukaj in zdaj, ne glede na vse, lahko dolgoročno pomeni le brezobzirno ignoriranje potreb in meja vseh drugih, tudi vaših. Možno je namreč, da gre za človeka z asocialno oziroma disocialno motnjo.

Ne pričakujte, da ga/jo boste spremenili in da potrebuje le malo več ljubezni ali mirnega okolja, pa bo postal/a vzoren partner/ka.

Pojasnila in racionalizacije bodo na dnevnem redu, tak človek si pač svet razlaga po svoje, saj enostavno nima vgrajenih notranjih pravil in zavor. Morda pa jih tudi sami nimate, pa tak partner le uresničuje vaše skrite želje?

Milejša varianta (na primer dr. House) najprej sicer v nas budi zaščitniške nagone, vendar je modro ob tem pomisliti, da bo tak človek za doseganje svojih ciljev slej kot prej manipulativno zlorabil tudi našo lojalnost. Njegov/njen narcisizem pač postavlja svetu svoja pravila.

Mokre pubertetniške sanje (in vrsta pravljic, filmov...) obvezno vključujejo različne Terminatorje in Lare Croft, ki potolčejo na poti do ljubezni vse, kar leze in gre. Srečna junakinja/junak pade v objem s krvjo (poražencev) oblitega zmagovalca/ke in potem skupaj odpeljeta v sončni zahod. Najmanj kar pričakujejo sodobne princese/princi, da bo njihov ideal dal nesramnežu/-ici "eno moško na gobec", da o catfightih (spopadih žensk) sploh ne govorimo In ponosno odide s svojim zmagovalcem/ko pod roko v svetlo prihodnost, ki traja natančno do takrat, ko tale bojeviti primerek izprazni svojo agresijo doma.

Ko doma prileti prva "okrog ušes" (ali kam drugam), je sicer še čas pobrati šila in kopita, a kaj, ko se ponavadi to izcimi v opravičevanja (z rožami) in iskanje krivde pri tistem/tisti, ki je udarec dobil (ne izzivaj me!).

Potem pa se srečujemo z zgodbami o domačem nasilju... Odlično, če si mazohist/-ka! Med "junaki" pa je žal kar precejšen delež tistih, ki so bodisi psihopatske osebnosti oziroma ne zmorejo nadzorovati svojih agresivnih impulzov in zato konfliktov in ovir reševati drugače kot z nasiljem. Poleg tega pogosto že najmanjše nasprotovanje doživijo kot izziv. Če že iščete zmagovalca za vsako ceno, potem raje izberite zmagovalca v ... badmintonu.

Nekateri/e pa raje grdo pogledajo in potolažijo poraženca. Ljubeznivo, ampak tudi vredno razmisleka. Če poraženec ni bil ravno naključni mimoidoči, se je očitno tudi sam prostovoljno zapletel v konflikt in ni znal presoditi, da bi to bilo lahko nevarno zanj. S svojim vedenjem je nekako prispeval k izbruhu nasilja, torej tudi sam nosi elemente destruktivne agresivnosti. Torej, če že niste na strani zmagovalce, poražencu ponudite robček in ju pustite, da med seboj še naprej praznita nakopičeno agresijo, vi pa raje odidite z nekom, ki o vsem skupaj nima pojma.

Človek, ki se ne želi vezati, "ker še ni srečal prave osebe" (po možnosti do štiridesetega, petdesetega leta) najbrž enostavno ne želi partnerstva.

Prvo opozorilo je razumska distanca do vseh ljudi, hladna, racionalna presoja medosebnih odnosov. Če se še tako nežno trudimo, bo ob naših poskusih približevanja bodisi ušel ali pa celo reagiral napadalno.

Najbrž gre za človeka, ki enostavno ne zmore bližine in se tudi ne trudi, da bi jo vzpostavil. Če se trudimo in trudimo, smo se lotili Sizifovskega dela.

Vprašati se je potrebno, če morda nismo mazohisti, ali pa smo morda celo podobne osebnosti in nam je nevoljnost drugega le dober izgovor za to, da nam ni potrebno vzpostaviti bližine. Vsekakor je to idealen partner/ka za tiste, ki so radi v vlogi žrtve.

Če ga le nekako uspemo prepričati, da poskusi, bo nenehno iskal možnost oddaljevanja. Pustimo ga pri miru! Daje, kolikor zmore. Ne tolažimo se s tem, da si globoko v sebi želi prave bližine (kar sicer ni daleč od resnice), predvsem se zavedajmo, da se je najbolj na svetu boji.

Podvarianta so tisti ljudje, ki do srednjih let živijo s svojimi starši, "ker jih ti potrebujejo".

Resnica je, da se čustveno nikdar niso osamosvojili od njih in da se medsebojno potrebujejo. Če že vstopijo v partnerski odnos, je ta odvisen in partner/-ka lahko zavzame le poziciji roditelja ali otroka, nikakor pa ne odraslega.

Ko sem dala tale nastajajoči tekst prebrati par svojim znancem, sem dobila nazaj obupane poglede in komentarje: "Kdor bo to prebral, se nikdar ne bo vezal. Kaj ti hočeš do konca prestrašiti ljudi? Ljubezen ni samo patologija!"

Ne, to ni namen tega teksta. Prav tako sem velik zagovornik ljubezni. Ampak tiste, ki ne boli. Če ljubezen je, se to mora nekje videti!

Da bi našli partnerja, nam ni treba vstopati razmerja, ki so vnaprej obsojena na katastrofo. Za primere, ki sem jih naštevala, nimamo pred sabo izgovora, da tega nismo mogli vedeti vnaprej. Lahko, kajti te težave so vidne od samega začetka. Vprašanje je le, če smo jih pripravljeni vzeti kot opozorilo. Lahko jih tudi ignoriramo, vendar smo v tem primeru za razplet sokrivi sami, saj smo sodelovali v "igri".

.
Vsaj na začetku, ko smo še zaljubljeni, naj bo kolikor toliko gladko. Za težave, ki so normalen in nujen del usklajevanja v partnerstvu, bo še veliko časa. Ko smo zaljubljeni, smo "zdravo psihotični", partnerja/ko idealiziramo in vidimo predvsem podobnosti. Ko ta faza mine, se lahko nadgradi v ljubezen, ki pa je veliko bolj realna, saj prepoznava in spoštuje tudi razlike med parterjema. Zaljubljenost lahko tudi preprosti izzveni brez te nadgradnje, ker ni bilo dovolj zdravih temeljev zanjo. Če pa si že v prvem obdobju, zaljubljenosti, nakopljemo veliko borb, te postanejo center odnosa in zato ostanemo slepi za vse bogastvo razlik. Ki lahko zbližajo ali pa razdvojijo. Namesto, da bi se zgradila medsebojna ljubezen, se izrodi v medsebojno muko, delitev iste kletke patološkega odnosa. Torej, če že na začetku boli, to ni ljubezen! Energijo, ki bi jo vložili v krpanje takega odnosa, vložite raje v iskanje partnerja/ke, ki vam bo ljubezen vračal.